Msgr. Janez Pavel Dianin na slavnostni umestitvi za goriškega nadškofa: “Tukaj sem, da bi hodili skupaj”

Po slovesnosti v Ogleju (klikni in preberi več), se je  v nedeljo, 12. julija, ob 19. uri praznovanje preselilo v središče Gorice. Na trgu pred stolnico sv. Hilarija in Tacijana so predstavniki oboroženih sil počastili novega nadškofa z vojaškimi častmi, pred vhodom v cerkev pa ga je sprejel goriški župan Rodolfo Ziberna. Poudaril je specifičnost, kulturno in jezikovno bogastvo našega prostora, “sveta, ki je morda nekoliko drugačen od drugih”, saj v Evropi ni mesta, kjer so doma romanski, germanski in slovanski jezik. Monsinjorju je zaželel, da bi poglobil posebnosti našega ozemlja in njegove zgodovine. Omenil mu je tudi projekt Evropske prestolnice kulture, ki je odigral vlogo pospeševalca procesa celjenja starih ran in utrjevanja odnosov, kar se dogaja tudi po zaslugi goriške Cerkve. Potem ko je msgr. Dianin poljubil starodavni križ, t. i. “magna crux” iz 14. stoletja, ki so mu ga na pragu stolnice predložili stolni kanoniki, je vstopil v do zadnjega kotička polno cerkev. Njegove prve korake v katedrali je pospremil dolg in čustveno nabit aplavz navzočih. V tistem trenutku so združeni zbori celotne nadškofije pod taktirko don Francesca Fragiacoma in ob orgelski spremljavi Marca Colelle veličastno zapeli znamenito Ecce Sacerdos Magnus Vinka Vodopivca; s tem glasbenim poklonom je bila izražena zakoreninjenost slovenske cerkvene in kulturne tradicije na Goriškem. Po krajšem postanku v molitvi v kapeli Najsvetejšega je stopil v apsido, kjer ga je poleg velikega števila duhovnikov čakalo tudi okrog petnajst škofov z italijanskega severovzhoda in Slovenije; med njimi so bili beneški patriarh msgr. Francesco Moraglia, predsednik škofovske konference Triveneta, nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore iz Ljubljane in škof msgr. Peter Štumpf iz Kopra. Med številnimi predstavniki oblasti v prvih klopeh je bila prisotna tudi sen. Tatjana Rojc.

Sledil je uradni kanonični del: škofijska kanclerka, odv. Alessia Urdan, je svečano prebrala listino, s katero je papež Leon XIV. dne 14. maja 2026 imenoval dosedanjega ordinarija škofije Chioggia za novega nadškofa metropolita goriške nadškofije. Z izročitvijo pastirske palice je msgr. Dianin uradno prevzel njeno vodenje. Msgr. Redaelli mu je – po bratskem objemu pred oltarjem – v pozdravnem nagovoru dejal, da je postal “pastir povsem posebne Cerkve prav zaradi značilnosti njenega ozemlja, družbenega konteksta in zgodovine. To je zanimiv izziv za nekoga, ki tu postane škof.” Že stolnica, posvečena oglejskima mučencema Hilariju in Tacijanu, pripoveduje o Ogleju in prihodu evangelija v te kraje.

“S svojim razburkanim zgodovinskim dogajanjem, zlasti v prejšnjem stoletju, nas spominja tudi na trud, ki so ga morali prestati rodovi, ki so pred nami tu skušali živeti evangelij, da ne bi izgubili upanja v mir in da bi znova stopili na pot sprave in občestva na tej obmejni zemlji, kjer se srečujejo različni jeziki in kulture.” Svojemu nasledniku je zagotovil, da ne bo sam, saj mu bodo ob strani stali duhovniki, redovnice, redovniki in laiki: “Včasih boš moral hoditi pred čredo, da jo boš vodil, drugič v sredini kot brat med brati, včasih pa zadaj – bodisi zato, da zbereš tiste, ki tvegajo, da se izgubijo, bodisi zato, ker se lahko zgodi, da mora samo Božje ljudstvo včasih škofa nekoliko potisniti naprej.” Msgr. Redaelli mu je obljubil tudi svojo vsakodnevno molitev.

HOMILIJA: LABORATORIJ MIRU IN KULTURA POSLUŠANJA

V svoji prvi goriški homiliji je msgr. Dianin dejal, da prepušča Božji besedi nalogo, da mu pokaže pot na dan njegovega prihoda. Ob premišljevanju nedeljskih beril je privzel tri poglede: prvega na korenine naše vere, drugega nase in na današnje kristjane, tretjega na zgodovinski trenutek, v katerem nam je dano živeti. Poklonil se je oglejskim mučencem, ki so s svojo krvjo rodovitno napojili te kraje. V Ogleju se je začelo oznanjevanje evangelija, “katerega dediči in hkrati odgovorni nosilci smo tudi mi”. V naših skupnostih včasih zaznamo utrujenost, fragmentacijo, osamljenost, “vendar nas evangelij predrami. Jezus ob pogledu na množice ne vidi problema, ki ga je treba rešiti, ampak vidi žetev, vidi Božjo njivo.” Bog je neutruden sejalec, ki “vsak dan v srca velikodušno seje hrepenenje po neskončnosti, po polnem življenju, po odrešenju, ki osvobaja. Da, hvala Bogu, žetev je velika. Naša prva naloga je prav ta: da privzamemo Gospodov pogled.” V tem duhu je nato izrekel programske besede svojega sloga vodenja: “Vstopam potiho, po prstih, da bi ponižno ter z odprtim umom in srcem prisluhnil vsemu in vsem. Sinodalna pot nas je naučila, da poslušanje ni le sredstvo za dosego česa drugega, marveč je duhovna pot, spreobrnjenje srca. Gorica ni Chioggia in ni Padova, okolji, iz katerih prihajam. Opazoval vas bom, poslušal vas bom; pomagajte mi vstopiti in skupaj služimo veselju evangelija.” Zaveda se svojih krhkosti in meja, pa tudi šibkosti “naše ljubljene Cerkve”, kot so redki duhovni poklici, težavno prenašanje evangelija na nove rodove, dvoumnosti v pričevanju, nezadostno preroštvo nasproti evangeljski radikalnosti. In vendar “smo otroci Boga, ki je z utelešenjem sprejel omejenost, Boga, ki je ‘izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre’ (1 Kor 1,26-27). Omejenost – to so naše glinaste posode – je treba prepoznati, jo poimenovati, jo sprejeti in iti preko nje. Jezus je to storil, ko je apostolom umil noge, in danes to dela z nami, ko boža naše omejitve. Razkriva jih, jih pogleda, nam jih pomaga poimenovati, jih poboža in poljubi. Petru, ki ni hotel slišati o tem, da bi pokazal svoje omejitve, Jezus kot da govori: ‘Ljubim te kot osebo, kot Petra, ljubim te takšnega, kakršen si, ne zaradi vloge, ki jo opravljaš, ljubim te tudi s tvojimi omejitvami; pusti, da ti umijem noge, in pusti, da te noge vidijo tudi drugi. Ne sramuj se svojih omejitev, pusti se ljubiti!’” V tem duhu je msgr. Dianin poudaril, da želi začeti svoje služenje “z radostjo nad vsem lepim, kar bom spoznal in vzljubil, že zdaj pa božam omejitve in krhkosti, ki obstajajo v vsaki škofiji, tako kot skušam to delati s svojimi lastnimi omejitvami. Ne bojmo se svojih glinastih posod, v Gospodovem naročju se počutimo varne!”

Kot Cerkev ne moremo ostati zaprti, “Cerkev je namreč za svet”. Kot skupnosti, ki jo je hotel Jezus, “nam je pri srcu človeška oseba, s prednostno ljubeznijo do revnih; pri srcu nam je življenje, od njegovega začetka do njegovega izpolnjenja; pri srcu so nam priseljenci, ki iz najrazličnejših razlogov trkajo na naša vrata; pri srcu so nam delo in dom, bolnišnice in zapori, nemir mladih ter krhkost starejših; pri srcu sta nam skupno dobro in mir”.

In še: “Gorica je obmejna zemlja s posebno zgodovino, v kateri je bila ena glavnih akterk v dramatičnih vojnah prejšnjega stoletja. Kot kristjani v imenu ‘neskončnega dostojanstva’ vsakega človeka ne moremo, da ne bi na lastni koži občutili problemov in izzivov tega našega časa ter si prizadevali, da naši kraji ne bi bili prizorišče konfliktov, temveč laboratorij, po katerem bi se lahko zgledovali drugi. Mučencema Mohorju in Fortunatu ter blaženi Devici Mariji izročam sveto potovanje, ki ga danes, poln zaupanja in upanja, začenjam med vami.”

NAGOVOR BENEŠKEGA PATRIARHA

V imenu škofov cerkvene pokrajine Triveneto in tistih iz Slovenije je novemu nadškofu tik pred koncem slovesnega somaševanja čestital beneški patriarh msgr. Francesco Moraglia. Zaželel mu je, naj bo za goriško Cerkev “dobra zemlja”, o kateri govori evangelij. Moraglia je spomnil na dve veliki svetniški podobi, ki morata biti škofu za zgled: na sv. Frančiška Asiškega, ki ob 800-letnici svoje smrti uči izpolnjevanja evangelija brez olepševanja in kompromisov, ter na sv. Janeza Krstnika, ki preprosto kaže na Jezusa in odvrača pogled ljudi od sebe. Glede specifične zgodovine Gorice je patriarh dodal pomemben poudarek: “V svoji nedavni zgodovini je krščanska skupnost v Gorici po tragediji druge svetovne vojne zaradi človeške neumnosti morala trpeti bolečo delitev (in mejo), ki so jo njeni pastirji celili skozi nelahko pot sprave, da bi etnične, kulturne in verske razlike postale priložnost za občestvo.” Za to delo se je toplo zahvalil msgr. Redaelliju za njegovih 14 let škofovanja v Gorici. Škofje so namreč tudi danes poklicani izražati to logiko, ki je “logika pravih učencev. Občestvo kot velika dobrina naj raste kot vidno znamenje našega skupnega temelja v evangeliju in evharistiji.”

Za patriarhom je novega nadškofa pozdravil tudi msgr. Maurice Allegra, generalni vikar škofije Bouaké v Slonokoščeni obali.

MEJE, KI POSTAJAJO MOSTOVI

Eden najbolj pomenljivih in čustvenih trenutkov pa je prišel ob koncu slovesnosti, ko je msgr. Dianin izrazil živ in neposreden stik z vsemi zbranimi. Po posebni zahvali msgr. Redaelliju, škofom sosednjih in drugih škofij ter predstavnikom civilnih oblasti je namenil posebno zahvalo škofom iz Slovenije, “bratom v veri”. Nato se je obrnil k vernikom, ki sestavljajo večkulturni mozaik nadškofije, in jih nagovoril v njihovih maternih jezikih: “Gorica je v središču različnih kultur in identitet. Posebej se spominjam bratov in sester furlanskega ter slovenskega jezika.” V slovenščini je dejal: “Še naprej bomo hodili skupaj; v Cerkvi so meje mostovi za srečevanje.” Besede spoštovanja do dragocene identitete je izrekel tudi v furlanščini: “Un ringraciament fraterni a ducj voialtris pe cussience di une storie e identitât preziosis di preservâ.” (Bratovska hvala vsem vam ob zavedanju dragocene zgodovine in identitete, ki ju je treba varovati) V nemščini se je obrnil še k avstrijskim vernikom in sosednji Cerkvi: “Auch die Geschichte verbindet uns mit dir; wir gehen gemeinsam als Brüder und Schwestern in Christus.” Tako je novi pastir jasno pokazal, da ne želi le administrativno upravljati prostora, temveč spoštovati in aktivno podpirati jezikovno in kulturno edinstvenost svojih vernikov.

Po prisrčnih osebnih zahvalah svoji mami, bratu in drugim svojim rojakom, ki so na ta dan želeli biti v Gorici, je msgr. Dianin goriški nadškofiji ponovil svoj “tukaj sem! Tukaj sem, da bi hodili skupaj, da bi skupaj iskali Božjo voljo za to Cerkev, da bi še naprej oznanjali evangelij.” S prošnjo, naj mu Gospod podari milost, da bi ljubil in služil vsem po svojem geslu, “kakor je tudi Kristus vzljubil Cerkev”, se je pred odhodom v zakristijo ustavil še v kripti. Tam, ob grobovih svojih predhodnikov, od prvega goriškega nadškofa K. M. Attemsa pa do Dina De Antonija, ki bi prav prejšnjo nedeljo slavil 90 let, je v tišini sklenil dan, ki odpira novo poglavje za celotno Goriško.

Vsi pri našem tedniku želimo msgr. Dianinu na tej poti obilo Božjega blagoslova!