“Grem do nonotov …”

Bližata se 1. in 2. november, dan Vseh svetih in spomina vseh rajnih. Te dni razmišljam, kaj sploh to pomeni danes … Nas praznik še zanima? Mlade generacije sploh doživljajo te dni? Če ne versko, vsaj čustveno, duševno? Ali je zanje enostavno samo dela/študija prost dan? Bojim se, da danes prevladuje zadnja trditev. Kot otrok in najstnik sem seveda sledil staršem in se mi je zdelo samoumevno, da gremo na vse svete k maši, videli smo sorodnike, družinske prijatelje in nato obiskali pokopališča oz. grobove. Ne da bi me kdaj silili v to, sem jim pač sledil in na določen način tudi doživljal te praznične dni. Kdaj se je tudi zgodilo, da se mi ni dalo vstati zgodaj zjutraj, obiskati pokopališča ali spominske proslave, a očitno je nekaj ostalo. Odrasli niso več toliko vezani na to, kar delajo starši, “svoboda” se z vozniškim dovoljenjem veča, a vendar sem v sebi ohranil občutljivost za te dneve. Mogoče nisem šel več s starši in sorodniki na pokopališče, ampak sem v določenem trenutku doma povedal: “Grem do nonotov …” (Žal sem jih vse izgubil prezgodaj.) Ne bi hotel banalizirati in moralizirati, saj se vsak spominja svojih dragih, kot in kadar čuti, kakor želi, mogoče celo vsak dan, ko v trenutku stiske vzdigne pogled v nebo in v tišini ali na glas pove: “Ah, kako bi rad, da bi bil tukaj … Kaj bi rekel, če bi videl to in to … Ti bi mi znal svetovati …” Vsi namreč dobro vemo, kako svojce, ki so odšli v večnost, pogrešamo v vsakdanjem življenju. Stvar je zelo osebna in vsak jo doživlja po svoje. Kot veren človek sem obdržal to krščansko navado/praznik, ki mi je priložnost za razmišljanje in pomiritev … Od nekdaj imam občutek, da 1. in 2. november preseva poseben žar, nekaj, kar se čuti v zraku, morda je to jesensko razpoloženje, pomešano z nadnaravnim, ki te za trenutek oddalji od tistega mrzličnega vsakdana, ki smo ga danes žal navajeni. Skratka trenutek, ko se duhovno napojiš, ko prevladajo čustva in se v tišini ter le ob hreščanju pokopališčnega grušča sprehodiš do groba svojih dragih in se z njimi za trenutek pogovoriš. V sebi občutiš neko posebno toplino in naraščajočo duhovno, psihično, čustveno energijo, ki te prepoji. Sicer se nimam še za “starega”, ampak vseeno imam občutek, da je (in to počne še danes) moja generacija (oz. moji vrstniki) bolj upoštevala ta dan. Verni ali neverni so tako ali drugače šli do grobov ali na različne proslave, ki potekajo ob začetku novembra. Pred tem razmišljanjem sem radovedno vprašal mlajše sodelavce pri našem tedniku in dva prijatelja mlajše generacije, ali imajo občutek, da ta dan mladini še kaj pomeni. Odgovori me niso presenetili in le potrdili, da je za večino to le prost dan ali žurka za “halloween”. Tudi tukaj ne bom moraliziral, saj kot navdušenec nad ameriškim stilom življenja (do določene mere seveda) nimam nič proti halloweenu ali “alo uen!”, kot je stara ženica v znanem stripu VileVampi povedala otrokom, ko so prišli v hišo našemljeni in vprašali po bombonih. Ne sme pa nadomestiti 1. in 2. novembra, ker s tem nima nobene zveze, in škoda bi bilo, da bi se nekaj takega v prihodnosti zgodilo. Mladim zato svetujem, da se po morebitnem praznovanju “noči čarovnic” spomnijo na 1. in 2. november in doživijo tudi duhovnost, ki jo dneva prinašata.