Gorica – sprehod skozi jezike, prostor in čas
Knjigosnedki (9)
Nedavno sem med vsakodnevnimi vožnjami na različne popoldanske dejavnosti otrok poslušala v avtu Radio Trst A in skoraj zamudila po sina v glasbeno šolo, ker je bil na sporedu izredno zanimiv intervju z Matejo Gomboc o romanu Gorica, ki sem ga ravnokar brala. Odličen intervju s tehtnimi vprašanji in poglobljenimi odgovori. Pravi užitek, kakršnega ne najdeš na vsakem koraku. Med intervjujem je pisateljica povedala prigodo, kako je prišla do furlanskih besed. Zgodba se mi je zdela znana, in ko sem v zahvalah prebrala Matteovo ime, sem takoj vedela, zakaj tak vtis, seveda! Matteo Cendou mi je lani o tem pripovedoval, ko sva se srečala v žiriji za literarni natečaj Dolfo Zorzut v Krminu. Z Matejo Gomboc sta se slučajno našla na počitnicah in se zaradi prisrčnosti in iskrenosti otrok tudi spoznala, nato pa izmenjevala slovenske in furlanske besede. In široki goriški krog se je tako sklenil ter znova dokazal, da je Goriška mnogo širša od tega, kar včasih vidimo. Da je bila furlanščina vsakdanji jezik družin na Blančah, nisem vedela (kot tudi za Blanče ne), čeprav sem o Furlanih na tem koncu mesta kdaj kaj slišala, sem pa prvinsko prepoznala ta svet, ki sem ga tudi sama doživljala v svoji izvorni briški kmečki družini, saj sem odraščala na skrajnem robu Brd in pod goriško goro, ki si jo delita dve državi. Nekoč (pa ne le pred vojno, tudi kasneje) so vsi Brici obvladali vse tri jezike. Bilo je del vsakdana. Kot v Gorici (v romanu in v mestu).
Že od prvih strani me je pripoved potegnila vase. To je zgodba o nas. Zgodba, ki se te dotakne ne glede na to, kam te je kolesje zgodovine postavilo. Zgodba za vse Goričane, za tiste, ki ločimo Gorico in Novo Gorico, in tiste, ki ločijo Gorico in staro Gorico. Pa tudi za vse ostale Slovence in Furlane, pa tudi Italijane. Zgodba, ki mora najti tudi pot iz te male Gorice v svet. To je zgodba o meji, o družini, o ljubezni, o odločitvah … Zgodba, ki se prepleta skozi različna obdobja in skozi različne jezike, med različnimi družinami. Zgodba o mladem mestu in njegovem nastajanju, pa tudi o prvih poljubih in odraščanju. Zgodba, kot jo piše življenje, skratka.
Bralcu prijazen je seznam družin na začetku romana, kamor sem se vračala, če sem hotela na hitro preveriti, ali se prav spomnim, kdo spada kam. Pripoved se začne z Matejo (edino resnično osebo v romanu, saj je to avtorica sama), njenim obiskom tete Dore in tetine prijateljice Pine, mame Matejine prijateljice. Sklene pa se z Dorinimi starostnimi spomini, ko se davni spomini kažejo v jasnih obrisih, nedavni pa so zabrisani v starostni demenci. Roman dobi tako občutek sklenjenosti in celote. Zadnji zgodovinski trenutek, ki je omenjen v romanu, pa je ta, ki je po vsej verjetnosti skupen marsikateremu bralcu. Kdo od nas ni stal na Trgu Evrope (ki z dvojnim imenom nakazuje, da je prehod v enotnost še precej daleč), se veselil in praznoval ob odstranitvi žice in prestopu Slovenije v schengensko območje? (Komentarjev o tem se bom vzdržala, Goričani vemo, kako trenutno izgleda prestopanje meje.)
Roman mi je odstrl pogled v Novo Gorico, nenehno pa je pogledoval tudi proti starejši sestri, Gorici, pozabil pa ni na Slovence, ki so ostali tam čez, in šel včasih v Podgoro, drugič pa v Sovodnje ali Štandrež. Pa tudi na slovenski strani si je geografsko trl pot do Solkana, do Vipavske doline z Malimi Žabljami in izvirom Hublja in z odhodom na različne fakultete tudi v Ljubljano. Gorica Mateje Gomboc pa ne potuje le v prostor, potuje v čas, v obdobje druge svetovne vojne, zavezniške uprave, postavljanja meje, tudi v Beograd na dan mladosti, pa do Titove bolezni in smrti, nazadnje pa do sodobne Slovenije, njenega vstopa v EU in schengensko območje. Nenazadnje Gorica potuje v jezike. Znotraj slovenskega knjižnega jezika išče samostojno pot z goriškimi izrazi in celo goriškimi (oz. primorskimi) končnicami za sklone (saj govori o Frankotu, ne o Franku, kar bi verjetno delovalo izumetničeno in nenaravno), naravno in celovito pa dodaja italijanske in furlanske izraze, ki so (nekoč bili) del goriškega vsakdana. V prepletu zgodovine in intime se skriva kompleksnost, ki ne pristaja na poenostavitve. Skratka, Gorica je roman, za katerega Goričani nismo vedeli, kako zelo ga potrebujemo!
