Genetika in rojevanje otrok
Pri poročenih se velikokrat sliši mnenje: “Saj bi imeli še kakšnega otroka, ko bi vedeli, da bo rojen zdrav.” Ob taki izjavi se zastavlja več vprašanj. Če kdo upravičuje število otrok v svoji družini ali ko se opravičuje, da v nekem zakonu ni otrok, nam take besede dajo slutiti, da takšni zakonci dvomijo o nečem in sami o sebi ne vedo, da z zdravjem v njihovem zakonu nekaj ni v redu ali pa da je na katerega od zakoncev vplivalo okolje, kjer se tako ali drugače sumljivo govori o zdravstvu. Gotovo pa obstajajo tudi drugi razlogi, pa jih tokrat ne bi navajal.
Ugotovitev, da se nekdo odloči, da ne sprejme otroka iz zdravstvenih razlogov, me je spomnila na zgodbo iz naših logov. Oče, profesor matematike, in mati, medicinska sestra, ki je ob krstu sedmega otroka takole zapisala: “Starši smo dolžni upoštevati življenjske zmožnosti, razmere (stanovanje, plačo, zdravje), ne smemo pa pristati na trditev ,Ne zmoremo!‘. Prepričana sem, da to skoraj nikoli ni resnično. Če ni zdravstvenih težav, nas nosečnost in porod toliko ne skrbita; več si delamo skrbi okrog tega, kaj bo z otrokom, ali ga bomo sposobni spraviti do poklica, ali bo dobil zaposlitev … Otroku se torej odpovedujemo zato, ker se bojimo, kaj bo čez 5, 10, 15 ali 20 let! Tega pa nam nihče ne more z gotovostjo napovedati. Sami se moramo zavedati, da čez 10 ali 20 let ne bomo mogli nadomestiti tega, kar bomo danes zamudili. Če smo iskreni: vsi, ki imamo otroke, vidimo, da nam Bog da ob pravem času vse, kar potrebujemo zase in za naše otroke.”
Izpoved te mame je lahko spodbuda za vse poročene. Spominja nas na staro trditev, da je vsako rojstvo otroka po svoje tvegano, hkrati pa blagoslov. V moči lastnega (osebnega) poguma, pri vernem pa še z močjo vere, problemi, ki se po človeški logiki velikokrat zdijo nepremagljivi, postanejo mnogo manjši, kot si jih starši velikokrat predstavljajo.
Pred leti sem se srečal z znanim profesorjem moralne teologije z Dunaja, gospodom Günterjem Virtom. V predavanju, ki ga je imel, je nanesel pogovor na rojstvo pri tistih še nerojenih otrocih, za katere se domneva ali celo medicinsko že ve, da ne bodo normalni. Profesor nam je tako odgovoril: “Mislite, da je dovolj veliko ali upravičeno dejstvo, da človeka (zarodek), ki je prizadet, lahko ubijemo?” Nato je še dodal: “Medicina še nima dovolj razpoložljivega znanja in metod za zdravljenje odkritih poškodb, zato diagnoza lahko tudi zavaja k neetičnemu dejanju …” Sočasno se je prof. Günter dotaknil še zelo perečega problema – “izboljšanja embrija”. Tu ne gre za odpravo bolezni, ampak za “vdor v človekovo psiho in njegovo inteligenco”.
Razmišljanje o tem me je spomnilo na članek, v katerem piše, da je že pred časom neka evropska bioetična konvencija uzakonila prepoved “izdelave” in uporabe zarodkov v raziskovalne namene.
Ob tem naj omenim, da gre pri vprašanju o vsem tem za dve odgovornosti: odgovornost staršev in odgovornost medicinske stroke. Vsaka motnja na tem področju gre na račun človeka, ki se šele razvija, in bo zanj v nadaljnjem življenju usodna, zato ne bi smeli biti v ospredju spekulativni ali znanstveni razlogi, pač pa usklajeno delovanje medicinskih poklicev, ki zdravijo. Naj končam z mislijo prof. Günterja: “Od etike ne smemo pričakovati preveč. Na tem področju se lahko samo svetuje, ne more pa se dati kakšnih dokončnih rešitev.”
