Filip Terčelj, “čist kot solza”
SrečanjE pod lipami / Ivan Sivec, O, srečni dom nad zvezdami
Filip Terčelj je bil nedolžen človek, brez madeža na duši, “čist kot solza”. Njemu oz. predstavitvi knjige Ivana Sivca O, srečni dom nad zvezdami o življenju, delu in mučeništvu duhovnika, pesnika in pisatelja (1892-1946) je bilo posvečeno Srečanje pod lipami v četrtek, 16. novembra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž.
O tem, kar je Terčelj v letih 1922-1934 naredil na kulturnem, verskem in vzgojnem področju, ter o njegovem pomenu za goriške Slovence je po uvodnem pozdravu predsednice KCLB Franke Žgavec nazorno in poglobljeno spregovorila naša kolegica Katja Ferletič, ki je večer tudi povezovala. Terčelj je v našem mestu gradil na temeljih Slovenske krščansko-socialne zveze, bil je odličen organizator in duša prosvetnega delovanja, brez njega “bi bila zgodovina goriških Slovencev prav gotovo precej revnejša”. Dejaven je bil v Zboru svečenikov sv. Pavla, pa tudi kot glavni tajnik v Prosvetni zvezi, ki je kot vzgojno sredstvo in branik vere v petih letih prešla od 70 do 136 društev. Izdajal je knjige, urejal mesečnik Naš čolnič (v tri tisoč izvodih!), spremljal družine in predvsem mlade, prizadeval si je za vsestransko duhovno izobrazbo in rast posameznika ter družbe. Bil je “topel, a obenem odločen vzgojitelj goriške mladine in varuh največjih etičnih, moralnih in narodnih vrednot”, “komunikativen, socialno čuteč, globoko veren”, “uresničen, srečen in globok duhovnik”, “človek s širokimi pogledi”. V vseslovenskem prostoru je nenadomestljiv njegov opus pesmi, zbranih v štirih pesmaricah. V svojih goriških letih je skratka postavil trdne temelje za ohranitev – tudi v letih črne diktature – fizičnega obstoja in narodne samobitnosti.
Z Ivanom Sivcem, upokojenim novinarjem, “najbolj plodovitim slovenskim pisateljem”, “fenomenom v slovenskem narodnem prostoru”, ki je že napisal 180 knjig, se je nato pod lipami pogovarjal urednik tednika Domovina Tino Mamić. “Če je človek zdrav, preprosto rad dela,” je dejal gost. “Vse teme me zanimajo,” v predalu jih ima vedno nekaj. Če bi vse objavljene knjige zložil, bi jih imel za 8.384 metrov, “moj cilj je, da z njimi pridem na Everest”: za to mu jih manjka še vsaj 12. Kar se tiče naklade, pa jih je okrog 350 oz. 360 tisoč. Prve knjige so izhajale v nakladi 12-15 tisoč izvodov, “danes je uspešnica, če je prodanih 600 izvodov, pravi Mladinska knjiga”. Napisal je 26 biografskih romanov, “da bi spoznali velike osebnosti”. Slovenci smo tu že vsaj tisoč let, od vedno na prepihu, “a smo še zmeraj tu. Mora niti nekaj posebnega, trdoživega, velika delavnost, pridnost, marljivost, pa tudi samozavednost”. Sivec je tudi izjemen poznavalec slovenske narodne glasbe, avtor številnih besedil najbolj znanih ansamblov. “Glasba je izraz veselja v srcu.” Veliko prijateljev ima tudi v Števerjanu, “kjer živijo gostoljubni in pristni ljudje”, večkrat je bil na festivalu. Števerjan je opravil “izredno pomembno nalogo v tem prostoru”. Pisatelj je o sebi povedal še marsikaj zanimivega: med drugim to, da bo še naprej pisal, dokler bo imel navdih, saj so mu dejali, da “ima možnost napolniti izpraznjeno slovensko dušo”, in da ob svoji skorajšnji 75-letnici pripravlja knjigo o svojem življenju oz. rodovniku.
Lani so pri zavodu Iskreni iskali vzgojno, domoljubno temo za šmarnice in se odločili za Terčelja: Sivcu so naročili knjigo o njem. Ta je takoj začel raziskovati in brati njegove knjige, “ni jih napisal veliko, so pa izjemno kvalitetne”. Bil je “globoka, filozofska duša”, “kar je delal, je delal s srcem”. In izšla je knjiga O, srečni dom nad zvezdami, ki je požela izjemno zanimanje, saj je šesti dan po izidu že šla v ponatis. “Kar ima globlji pomen, več časa obstane.” Terčeljeve pesmi so že ponarodele, “Terčelj bo živel kot Prešeren ali kak drug slovenski pesnik, ker so njegova sporočila tudi v današnjem času tako močna, da jih imamo za svoja. Niso plehka, so poglobljena”. Terčelj ga je takoj nagovoril, “izgorel je za narod”, “dolžni smo ga spoštovati in nadaljevati to pot”, “ga imeti za del svoje duše, del svoje samobitnosti”.
Na srečanju, ki ga je urednik založbe Iskreni Leon Jagodic popestril z branjem odlomka iz knjige, je bilo tudi povedano, kako je prišlo do Terčeljeve zločinske smrti. Bil je “čista duša, kot solza”. Mamić pa je dodal, da je bil postopek za beatifikacijo oz. kanonizacijo žal napačno zastavljen in zato nima pravne veljave. “Sem bolj žalosten kot kritičen.” Dobro je, da se Terčelju priporočamo in molimo k njemu, “da se tudi na tak način njegovo svetništvo budi”, je dodal.
