Emma Bovary in razbijanje stereotipov
Knjigosnedki (35)
Zakaj je Emma Bovary takšna, kakršna je? Ali bi bila drugačna, če bi se rodila v svetu, ko so imele ženske malo več družbenih in političnih pravic? Kakšna bi bila v sodobnem svetu? Ta in še mnogo drugih vprašanj je prišlo na dan na zadnjem srečanju bralnega kluba, ko je pogovor stekel o znanem romanu francoskega realista Gustava Flauberta Gospa Bovary. Dojemanje glavnega in ostalih likov je bilo raznoliko, zato se je debata razvila v zanimivo presojanje in primerjanje doživljanja prebranega. Nekaterim je bila Emma zoprna, druge so jo razumele v kontekstu tedanjega časa, tretje so menile, da bi bila popolnoma enaka tudi v sodobnem času, nekatere so bile do nje razumevajoče.
Gospa Bovary je seveda klasika, eden tistih romanov, ki ga bereš kot obvezno (ali močno priporočeno) branje v šoli, a ponovno branje po več kot dvajsetih letih mi je odprlo pogled na vprašanja, ki se jih kot sedemnajstletnica sploh nisem zavedala. Iz prvega branja mi je ostalo v spominu predvsem njeno sanjarjenje in pogum, da se odloči za ravnanje v popolnem nasprotju z moralnim redom. Šele sedaj sem uvidela, da je ta realistični način pisanja tako poveden, da brez nobenega moraliziranja ali kazanja s prstom razkrije vse pasti tedanje (a vendarle verjetno tudi sodobne) družbe.
Emma je v globini svoje duše nezadovoljna, išče potrditev, želi si družbene veljave, predvsem pa si želi biti videna. Res je, nič ji ne manjka, a živi na kredit, kar jo pahne v pogubo. Emma je potrošnica, trgovec Lheureux to spretno izkoristi in z njo brez kančka slabe vesti spretno manipulira, zato se ob njegovem liku upravičeno sprašujemo, ali je Emma za svojo nesrečno usodo res popolnoma sama kriva. Emmin odnos do denarja je v svojem bistvu sodoben – kupuje brez razmisleka, želi si najbolj modnih dodatkov za svoj dom, z nakupovanjem skuša izraziti sebe in zapolniti praznino, ki jo čuti.
Emma je navsezadnje zelo osamljena, kar si sodoben človek težko predstavlja. Živi na podeželju, a si želi življenja v mestu – kupi si zemljevid Pariza in se nato s prstom sprehaja po mestnih ulicah. Od moža Charlesa pričakuje veliko več, kot ji je on zmožen dati. Svoje neizpolnjene želje nato išče v prešuštniških razmerjih, a se nazadnje izkaže, da jo bosta tudi ljubimca samo izkoristila, kar jo bo pahnilo v še globljo nesrečo. Iz opisov Emminega značaja, njenih reakcij in njenega doživljanja se sodobnemu bralcu porodi misel, da je Emma duševno bolna – opisi kažejo simptome manične depresije. Razumevanje za takšne bolezni je še v sodobnosti težko, kaj šele v družbi 19. stoletja. Emma išče uteho tudi pri vaškem župniku, a tudi od njega ne dobi pravega razumevanja, saj razume človeške potrebe le na površinski, materialni ravni, ne uvidi pa njene duševne stiske.
Oba glavna lika – Charles in Emma Bovary razbijata stereotipni prikaz svojega spola. Charles ni ambiciozen. Resda je naročen na medicinske revije, a ob prebiranju le-teh zvečer redno zaspi. Ne želi si slave, napredka, zadovoljen je s svojim življenjem in položajem v družbi. Emma, ki bi morala po vseh pravilih ubogljivo in ponižno pomagati možu, pa si želi, da bi ime Bovary nekaj veljalo, da bi mož napredoval in šel v korak s časom – sama je namreč pri uveljavljanju v družbi povsem nemočna. Ob tem se seveda prikaže tudi jasna dvojna morala, saj je bilo za moške sprejemljivo ali celo zaželeno, da imajo ljubice; če je imela ljubimca žena, pa je šlo enostavno za prešuštvo.
Užitek ob branju klasikov je nedvomen – gre za knjige, ki nagovorijo v kateremkoli času in kontekstu. Gre za literarna dela, ki zahtevajo, da se za trenutek ustaviš, premisliš, ne hitiš in ne hlastaš za naslednjo stranjo. Gre za mentalni trud, ki ga včasih nismo več vajeni.
