Dr. Milan Hosta o etičnih dilemah, športnih vrednotah in programu Sportikus
Ob dnevu slovenskega športa je v sredo, 23. septembra, v sodelovanju ZSŠDI v dvorani B. Pavletiča potekalo predavanje dr. Milana Hoste, profesorja na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem.
Praznik, ki ga je Slovenski olimpijski komite uveljavil v spomin na 23. september 2000 – dan, ko so na olimpijskih igrah v Sydneyju v čast veslačema Iztoku Čopu in Luki Špiku ter strelcu Rajmondu Debevcu zaigrali slovensko himno ob prejemu zlate medalje –, je bil dobra priložnost za razmislek o športu, športni etiki in vzgoji ter njegovi vlogi v družbi. V času, ko tehnologija zaznamuje naš vsakdan, je namreč ključnega pomena, da šport ostaja prostor socializacije, igre in oblikovanje značaja.
Predavatelj je uvodoma ločil šport in gibanje. Šport je oblika gibanja, ujeta v pravila in podprta z institucijami. Gibanje pa je osnova za človeka, pogoj življenja in zdravja; otrok skozi gibanje spoznava svet. S športom so neizogibno povezana tudi vprašanja etike, morale, vrednot, pri katerih lahko večkrat pride do raznih dilem.
Športno okolje je izjemno dinamično, športniki so večkrat izpostavljeni izjemnim pritiskom, ki lahko vodijo do neetičnih ravnanj. Dr. Hosta je s tem izpostavil dve dilemi. Prvo dilemo predstavlja doping. Ta nima več le terapevtske vloge za hitrejšo regeneracijo, temveč vse bolj dobiva estetsko vlogo; s tem posega v integriteto posameznika. Druga dilema je povezana z vzgajanjem: šport vzgaja, a za to, da ta postane vzgojno okolje, je treba posebej skrbeti. Večkrat lahko okolje postane tudi toksično, zato si mora trener, odbornik, starš prizadevati, da ustvari dobro družbo s sprejemljivimi in dobrimi odrasli, ki to družbo vodijo in s tem otroka podpirajo.
Med predavanjem je dr. Hosta predstavil tudi praktični model Sportikus Life-Skills program. Ta model poudarja moralno in etično delovanje ter pomaga pri reševanju etičnih dilem, namenjen pa je predvsem trenerjem, staršem in odbornikom. “Šport ni ne dober ne slab, šport je prostor srečevanja in je takšen, kakršni so ljudje v njem,” je dejal predavatelj. Kar se tiče morale, je pri športu po njegovem mnenju treba biti izjemno zahtevni. Predavatelj je tako izpostavil temeljne smernice modela. Pri prvi, Sodelujem z veseljem, je najpomembnejše, da otrok v šport vstopa predvsem kot človek. Ključno je, da mu trener ponudi okolje, kjer se lahko z veseljem igra, kjer je lahko pristen in kjer njegova vrednost ni pogojena zgolj s športnimi uspehi.
Druga smernica, ki jo je izpostavil, je Pošteno igram: mladi športniki se hitro naučijo preračunljivosti – če sodnik ni videl dotika mrežice ali bloka, potem napake ni bilo. “A kje v tem trenutku ostane poštenost?” je predavatelj spraševal navzoče. V svetu, kjer otroci opazujejo odrasle in prevzemajo vzorce preračunljivosti, je zgled odraslih ključen – to, kar delaš, to postajaš. “Poštenost je vrlina, je odražanje močnega značaja, ne pa šibkost.” Igrati pošteno pomeni sprejeti odgovornost. Ker je šport čustveno nabito okolje, okolje dozorevanje človeka, je obvladovanje sebe ključno pri moralnem dozorevanju – tako je prešel na tretjo smernico, Obvladujem sebe. Otroka je treba naučiti, kaj je v njegovi moči, in da ne more biti za vse odgovoren, saj so na svetu še drugi akterji (četrta smernica Ravnam odgovorno).
Predavanje se je sklenilo z obravnavanjem medsebojnega spoštovanja in osebnostne rasti. “Najprej smo vsi športniki, ki sodelujemo in omogočamo, da je tekma sploh mogoča. Tekma je najvišja oblika sodelovanja,” je dejal dr. Milan Hosta. Športniki so v resnici eno in se šele v tekmi ločijo na eno ali drugo stran igrišča ter tako pokažejo svoje vrline (peta smernica Tekmujem samozavestno). Dodal je še, da je treba otroku prepustiti, da sam izbere svoje cilje, in ga pri tem ozaveščati, kaj se dogaja, saj “ozaveščanje pomeni pot do izboljšave”.
Šport ni le usvajanje gibalnih veščin, temveč nosi veliko pomembnejše poslanstvo: ohranjanje skupnosti, medsebojnih odnosov, kulture, jezika ter podpiranje vzgoje etično odgovornih posameznikov.
