O zgodovinskih biserih Štivana na večeru v Devinu z arheologom Hrovatinom
Ob dnevu slovenske kulture je na sedežu devinskih zborov 27. februarja potekal zanimiv večer v znamenju likovne umetnosti, odkrivanja zanimive krajevne zgodovine in glasbe. Prireditev, na kateri je o pomenu slovenskega jezika in kulture uvodoma spregovoril časnikar Marko Tavčar, se je pričela z odprtjem razstave del Edija Žerjala in nadaljevala s predavanjem arheologa Ivana Marije Hrovatina o pomenljivi zgodovini Štivana.
Žerjal, ki prihaja iz Rojana, je bil družbeno angažiran človek, kar je izostrilo pri njem občutljivost in empatično zaznavanje okolja ter oseb. Bil je učenec Avgusta Černigoja in rad se izraža v različnih tehnikah. V zadnjih letih se posveča posebni tehniki, kombinaciji akvarela z lepljenko.Tematsko je zavezan Krasu in morju, vendar ustvarja tudi sakralno umetnost. Na devinski razstavi z naslovom Potpourri razstavlja kraške motive, impresije (Benetke) in dela s pravljično vsebino. “Ustvarjanje doživlja kot nekakšno meditacijo občutij, njegova dela so narejena s srcem in so izraz globoke ljubezni,” je o njem dejal Tavčar.
Žerjal se je tokrat odločil za širokogruden dar. Organizatorjem doživete prireditve je podaril dvajset slik, ki jih bo društvo prodalo in s tem pridobilo sredstva za svoje delovanje. Avtorju so se ljudje iz devinsko-nabrežinske občine lepo vpisali v spomin. Službeno je bil namreč povezan s kmetovalci celih 30 let: “Spoznal sem celo vrsto značajnih, dobrih in konkretnih ljudi, ki so imeli življenje v sebi in od katerih sem se veliko naučil,” je obrazložil. Da bi se skupnosti “vsaj delno oddolžil,” je podaril slike devinskemu društvu. “Kdor bo sliko kupil, bo zadovoljen in bo prispeval k temu, da se dobro pretaka naprej,” je modro ugotavljal Žerjal.
Protagonist drugega dela večera je bila štivanska zgodovina med 10. in 18. stoletjem. Hrovatin stalno obiskuje arhive, v katerih odkriva mnoge zanimivosti, ki so ljudem malo znane ali sploh nepoznane. V svojem predavanju Novice iz preteklosti je poročal o tem, da so avtorji zemljevidov v srednjem veku, na osnovi političnega interesa, Štivan dodeljevali Krasu, Furlaniji ali Istri. Vas je konec 15. stoletja štela 19 hiš. Ker je blizu Laškega, je sledil zgodovinski prikaz tega območja, ki se je izpraznilo v času turških vdorov. Benečani so ga nato naselili s prebivalstvom iz Italije, zaradi česar se je spremenila njegova etnična podoba, ki je pred tem bila slovensko-furlanska, kot dokazujejo ohranjeni toponimi.
V Štivanu je tudi bila važna mitnica, ki je do leta 1518 bila v cerkvenih in nato cesarskih rokah. Leta 1573 vas šteje 20 hiš, 18 hišic in 6 hlevov. Hrovatin je pri svojem raziskovanju prišel do zaključka, da je bil Štivan v 16. in 17. stoletju “središče slovenskega ribištva na Severnem Jadranu.” Več družin se je ukvarjalo s tunolovom in dajatvene obveznosti Štivančanov so predvidevale, da s svojimi (očitno velikimi!) ribiškimi plovili zagotavljajo prevoz do Benetk.
Predavatelj je navedel še celo vrsto zgodovinskih “biserov”: pri Štivanu je grič, ki mu domačini pravijo Vrh gavg, kar priča o tem, da so v 16. stol. bila tam urejena kamnita vešala; v vasi je pridigal koprski škof in protestantski reformator Peter Pavel Vergerij; leta 1585 je pretendent hčere devinskega graščaka Hoferja požgal Štivan “iz ljubosumja”; v tem času, ko se je kraj zamočviril, so prebivalci zapustili spodnji del naselbine ob cerkvi. Hrovatin je dalje obrazložil, da so dokumenti o Krasu iz 16. st. napisani v latinščini, nemščini, italijanščini, glagolici in slovenščini, katere se poslužujejo predvsem protestanti. Štivanska župnija je bila velika in se je sredi 18. st. raztezala od Proseka do Temnice in Doberdoba.
Poseben poudarek je predavatelj namenil tudi štivanskemu semnju, ki je bil tudi daleč naokoli poznan v prvi vrsti zaradi trgovanja s konji. Obiskovalcev, ki so ob tej priložnosti v Štivan prihajali tudi iz Veneta in Lombardije, je bilo zelo veliko, “če je za red in varnost na semnju leta 1582 skrbelo kar 586 mož,” je poudaril Hrovatin. V Štivan so z večjega dela Krasa tudi prihajali mlet žito. Leta 1654 so v vasi bile tudi lekarna, notarska pisarna in vojašnica. Zaton Štivana je zapečatila proglasitev tržaške proste luke leta 1719. “Od srede 19. st. se začne nov razvoj vasi, ki pa ni povezan z dogajanjem prejšnjih stoletij,” je sklenil svoje predavanje Hrovatin.
Naj spomnimo, da bo razstava Edija Žerjala na sedežu devinskih zborov odprta do srede maja. Takrat bo Moški zbor Fantje izpod Grmade, ki je s svojim nastopom pod vodstvom Bogdana Kralja obogatil večer, na Devinskem gradu obeležil svojo 60-letnico delovanja. Spored prireditve je z glasbenimi točkami popestril tudi kitarist Andrea Ciriaco (SCGV Emil Komel).
