Nova znanstvena monografija profesorice Jadranke Cergol o literarnem ustvarjanju Slovencev v Italiji

Množično občinstvo je brez dvoma dokazalo zanimanje in navdušenje nad novo knjigo profesorice Jadranke Cergol o literarnem ustvarjanju Slovencev v Italiji. Sprehodi in prepleti besede ob meji je naslov znanstvene monografije, v kateri avtorica predstavi nekatere najnovejše poglede na literarno ustvarjanje Slovencev v Italiji, ki je umeščeno v širši družbeni in kulturni okvir, upoštevajoč raziskave, ki so v zadnjih desetletjih obravnavale omenjeno tematiko. Knjigo so predstavili v torek, 16. junija, v Tržaškem knjižnem središču. Večer, na katerem sta poleg avtorice spregovorili še prof. Vilma Purič in urednica Nadia Roncelli, sta priredila založba Mladika in Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm v sodelovanju s Tržaškim knjižnim središčem.

“To je knjiga, ki se osredotoča na različne poglede, med njimi tudi na književnost našega večjezičnega in multikulturnega prostora,” je uvodoma poudarila urednica Nadia Roncelli, ki je še pojasnila, da se knjiga dotakne petih širših tematskih sklopov. To so pojem manjšinske književnosti, problem izbire jezikovnega koda, povezava med književnostjo in okoljem, literarno ustvarjanje pri mlajših slovenskih avtorjih v Italiji in problem ekokritike, torej odnosa med pisanjem in prostorom. Za knjigo so prispevali recenzije trije profesorji, in sicer David Bandelj, Miran Košuta in Vilma Purič. Slednja je na predstavitvi monografije prav tako poudarila dejstvo, da delo vsebuje pet razprav, ki obravnavajo literaturo našega prostora tako z gledišča obmejnosti kot tudi z gledišča manjšinskosti. Izpostavila je tri najpomembnejše lastnosti, ki so po njenem mnenju prisotne v knjigi. Prva je ta, da se knjiga vključuje v kontinuiteto slovenskega metaliterarnega diskurza v Italiji, to se pravi, da avtorica upošteva vse, kar je bilo doslej napisanega v zvezi z literaturo, ki je nastala na tem območju. “Jadranka Cergol upošteva dejstvo, da je na tem prostoru nastala samonikla, svojstvena literatura, torej literatura, ki ima svojo specifiko in tudi en tipološki model, ter da ima naša literatura določene značilnosti, in sicer zavezanost vrednotam, v prvi vrsti vrednoti jezika, in potem tudi zaznamovanost naše literature kot etnološke, etične in narodnostne.” Temeljna značilnost te knjige je tudi prostor dialoga, je še poudarila Vilma Purič, saj pisateljica raziskuje vsebine in literaturo z vidika dialoškosti, pri čemer razmišlja o avtorjih, ki so etnično enoznačni. Monografija je inovativna predvsem pri obravnavi mlajše generacije slovenskih piscev v Italiji, kamor vključuje tudi besedne ustvarjalce, ki se ukvarjajo z nenavadnimi žanri. Avtorica predstavi 17 imen generacije, ki ima v sebi preporodno moč in zelo poseben ustvarjalni zagon, je sklenila Vilma Purič.

Prav to poglavje označuje avtorica kot najljubše. Jadranka Cergol je na predstavitvi pojasnila, da v njem obravnava generacijo pisateljev, ki so se rodili po letu 1977, prišli do knjižne izdaje in nakazujejo nove smernice pri pisanju v slovenščini v Italiji. “Tile avtorji imajo nov pogled na svet, delno različen, pri marsičem se navezujejo na tradicijo in jo nadaljujejo s pisanjem slovenščine v Italiji, kar je zelo spodbudno. Po drugi strani pa izražajo nove tendence in nove vrednote v svojem pisanju,” je poudarila. Vrednota jezika je vseskozi prisotna v vseh petih poglavjih knjige, avtorica pa zaznava, da se mlajša generacija skoraj izključno odloča za pisanje v slovenščini, ki je sveže, tekoče, prijetno, tako da kaže pozitivne vizije.

V vseh poglavjih se pojavlja tudi prostorska zaznamovanost, prav tako kot se skoraj pri vseh avtorjih vseh generacij navezanost na domači prostor. Pri takih obravnavah avtorica Cergol primerja našo stvarnost s stvarnostjo osrednje Slovenije, pa tudi z drugimi zamejskimi avtorji, kot so koroški literarni ustvarjalci.

Zanimivo poglavje v knjigi je tudi tisto o izbiri jezika in vprašanju, zakaj se nekateri zamejski avtorji odločajo za pisanje v večinskem jeziku. “Nekateri, predvsem več avtoric, pišejo v večinskem jeziku, ker pravijo, da potrebujejo neke vrste tančico, filter, skozi katerega gledati na svojo izkušnjo,” je povedala avtorica in dodala, da se to navezuje na temo, da naš manjšinski jezik v tem primeru prinaša, če hočemo ali nočemo, določene travme in breme, in če želimo olajšati to breme ter pristopiti do zgodb, potrebujemo tančico, skozi katero lahko gledamo na naše zgodbe z oddaljenega zornega kota. Jadranka Cergol meni, da je vsakokrat, ko se Slovenec v Italiji odloči za pisanje v slovenščini, to politični znak samozavesti, prav tako pa trdi, da se ne boji za prihodnost slovenskega literarnega ustvarjanja v Italiji, ker se mladi vedno pogosteje odločajo za pisanje v slovenščini.

Nazadnje je beseda tekla še o dveh zanimivih poglavjih, ki obravnavata tematiki imagologije in ekokritike. Imagološki pristop predvideva dejstvo, da se zavedamo sami sebe, samo ko smo v konfrontaciji z drugim, in to je primer slovenske literature v Italiji, ki stalno živi v neposrednem stiku z italijansko književnostjo. “Ta je dejansko stalno postavljena pred ogledalo in je stalno v konfrontaciji in dialogu z drugim.” Ekokritika, ki obravnava povezavo med naravo in literaturo, pa v našem primeru dokazuje, da je ekološki problem povezan tudi z etničnim problemom, torej prisotnostjo slovenskega jezika in skupnosti v Italiji.

Svoje misli je avtorica Jadranka Cergol sklenila s prepričanjem, da je vrednota jezika ena ključnih vrednot, vseprisotna od starejše do najmlajše generacije.