Dovolj je!!!
Da je v Sloveniji na vseh področjih veliko narobe, priča že podatek, da niti en sam ropar niti en sam plenilec državnega, ljudskega, skupnega premoženja ne sedi za zapahi, kot tudi dejstvo, da se slovensko sodstvo obnaša kot noj, ki tišči glavo v pesek sredi nevarne puščavske nevihte, ko gre za roparje, ko pa gre za rajo, se obnaša kot rabelj!
Da je Slovenija v hudi socialni, moralni, etični krizi, da ne rečem ravno na psu, a gotovo vsaj v globoki greznici, je preprosto dejstvo vsem na očeh, za uvidenje le-tega ni potrebno biti noben strokovnjak, že preprost pogled z roba govori, da ima prav naš pisatelj Boris Pahor, ko mirno, preudarno in sredi bele Ljubljane na glas pove, da v Sloveniji sedanja politika vseh barv nima nobenega državniškega odnosa do lastne domovine in lastnih ljudi, kot tudi nima nobenega ponosa, saj bi se sicer ne obnašala tako, kot se, da o viziji za prihodnost niti ne govorimo, ker je nima nobene, razen iskanja še zadnjega plena seveda!
Da vsaka riba najprej pri glavi smrdi, vemo že dolgo, a vseeno si nismo mislili, da bomo priča takim škandalom, kot smo jim priča danes, ko se plenilci, falotje, roparji vseh političnih barv ter odtenkov v Sloveniji lepo in mirno sprehajajo, medtem ko se raja – slovenski narod vse težje prebija skozi vsakdanjik.
Da se lahko v Sloveniji brez stvarnih dokazov, brez potrebnih preverjanj, naredi “zgodba”, je neverjetno; da lahko mažejo kardinala Rodeta, kot hočejo, in zaradi tega nikomur ne odgovarjajo, je sramota brez primere.
Da imajo v Sloveniji dva različna metra za različne ljudi, vsi normalni ljudje vemo že od konca druge svetovne vojne naprej, kot vemo tudi, da je Cerkev na Slovenskem v krizi, a smo vseeno mnenja, da je obnašanje pisunov dnevnika Delo zavrženo dejanje, ki ga tudi v Italiji na tako nizkotni ravni ne poznamo, gotovo pa vsi poklicni časnikarji vemo, da za taka, vsakega časnikarja nevredna, dejanja sledijo pri nas obsodbe na sodišču, izgoni iz Vsedržavnega združenja časnikarjev, denarne, tudi zaporne kazni.
Seveda je veliko lažje kazati s prstom na sedanjo krizo Cerkve, veliko lažje, bolj udobno, kot pa reči na glas, da je tak način pisanja sramota brez primere!
“Viri” Delovih pisunov so bili: “ljudje iz Slovenije”, “farani”, “oseba, ki je tudi na sodišču pripravljena povedati vse” in tako dalje, ker dejansko nima niti smisla izgubljati besed s takimi “viri”, ki to niso, ampak služijo le klevetanju po znanem načelu, da “je treba klevetati, klevetati, klevetati, nekaj bo gotovo od klevetanja ostalo”.
V Novem glasu smo jasno zapisali že ob začetku “afere Maribor”, kasneje ob “aferi Uran” in danes ponovno ob “aferi Rode”, da mora slovenska Cerkev z resnico na dan, kajti le resnica nas osvobaja.
To smo zapisali in pišemo kot kristjani, kot “tisti, ki hodimo k maši”, da se razumemo!
Nismo se nikdar skrivali za prstom, kot tudi nismo za pometanje grehov pod preprogo, kot dejavni člani Cerkve smo dolžni spregovoriti tudi o stranpoteh Cerkve, da, prav zato, ker smo tudi sami Cerkev, zahtevamo, da se pride resnici do dna, da se jasno spregovori o zmotah, stranpoteh ter grehih, ker se zavedamo, da je Cerkev samo skupnost spreobrnjenih grešnikov in ni ter tudi ne more biti nobena skupnost pravičnežev, ki to niso.
In se sprašujem, kje so danes vsi tisti krščanski laiki, ki so se v zadnjih dvajsetih letih izšolali v škofijskih zavodih v Vipavi, v Šentvidu, Mariboru, Želimlju, kje so, zakaj jih v javnosti ni, zakaj ne povedo tudi oni, da so tu, da se s takimi nevrednimi, zavrženimi dejanji ne strinjajo, zakaj tega ne povedo na glas? Kje so? Kaj se vsi ravnajo kot tista mlada izobraženka, ki je izšla iz ene od omenjenih cerkvenih šol in je na moj očitek, da molči, ko bi tudi sama morala reči javno in na glas svoj odločni NE!, samo suho odvrnila, da mora najprej poskrbeti za svojo kariero?
Pa kaj bomo zares morali spremljati taka nedostojna, človeka nevredna početja v nedogled?
Kaj v domovini zares ni več občutka za človeško dostojanstvo, lastno in sočloveka, tudi obče?
In če smo v “aferi Rode” že od samega začetka vedeli, da gre za še eno od zavrženih dejanj točno določenega slovenskega tiska, si ne moremo kaj, da se ne bi na glas vprašali, zakaj se ljudje, da, preprosti ljudje, temu ne uprejo. Kaj se dogaja? Mar ne vedo, da je sloviti Umberto Eco, ki ni veren človek, a ima visoka etična ter moralna merila, dal že pred desetletji recept, kako se nečemu upreš? Mar ne vedo, da se od pisanja nekoga, ki te nenehno maže, ki nenehno laže o tvojih svetih stvareh, odgradiš tako, da pač njegovega pisanja ne kupiš več? Je to tako težko narediti?
Sam nisem enkrat samkrat v življenju kupil italijanskega dnevnika, ki vedno, nenehno in ob vsaki priložnosti piše grdo o nas Slovencih!
Je to tako težko narediti?
Kaj zares nimamo dostojanstva več, niti toliko ne več, da ne zmoremo več reči: “Tega pa se ne gremo več”!?
Kar me najbolj boli, a ne samo mene, a bom zapisal le zase, je dejstvo, da so danes preprosti slovenski ljudje, da, raja, folk, socialno dno, na cesto vrženi, brez zaslužka usodi prepuščeni, brez dostojnega plačila nekje na robu vsega odloženi ter dostojne pokojnine in vsega drugega oropani, počutijo osamljene, izigrane, pozabljene, na rob potisnjene, oropane vsega, tudi prihodnosti in upanja vanjo.
Prav zato mora slovenska Cerkev jasno spregovoriti in se ponovno postaviti na stran ter v bran preprostega slovenskega človeka, tistega, ki so ga okradli, prevarali, zavedli in mu vzeli vse tisti slovenski ljudje, ki so človeštva, kaj šele Cerkve!, nevredni!
Vrniti se k evangeliju, to!
Jurij Paljk
To, čemur smo priče sedaj v Sloveniji, nezaslišanemu medijskemu linču, zasmehovanju in smešenju kardinala Franca Rodeta namreč, je sramota brez primere, nevredno vsakogar, ki se hoče imenovati časnikar, kaj šele pošten človek, to je velika sramota za vso Slovenijo!
