Donacija Roberta Faganela Goriškemu muzeju
Vrtojbenski rojak, ki je svoje življenje preživel med Trstom in Gorico ter na številnih potovanjih po svetu, se je zapisal v zavest slovenske zamejske in obmejne skupnosti kot kvaliteten avtor, pripovedovalec zgodb in občutij iz domačih ter eksotičnih krajev. Slikar tako sodi med številne ustvarjalce, ki so prispevali k oblikovanju kulture na našem ozemlju, pokrajinska muzejska ustanova pa bo s trajnim hranjenjem ovrednotila njegovo delo.
Roberto Faganel spada v heterogen krog ustvarjalcev, rojenih pred drugo svetovno vojno in po njej, ki so skušali oživiti kulturno dogajanje v popolnoma spremenjenem družbenem in političnem okolju povojnega primorskega ozemlja. Slikarsko znanje je pridobil na Likovni šoli v muzeju Revoltella in se prvič predstavil javnosti v Gorici, v kavarni Teatro, leta 1962. Mladi slikar, že od vsega začetka navdušen nad naravo in njenimi barvami, se je prav kmalu odpravil na daljše potovanje v Afriko in Južno Ameriko, saj si je zaželel spoznati nove, drugačne svetove in svoja spoznanja zabeležiti v slikarskem jeziku. Tako so se odvila številna daljša študijska potovanja v bližnje in daljne dežele, po Sloveniji, Italiji, Franciji, Keniji, Tanzaniji, ZDA, Kanarskem otočju, Indiji…, na katerih je Faganel odkrival vedno nove motive, ki pa jih je vsakič prepletal z domačimi, goriškimi, kraškimi.
Faganel je za Goriški muzej izbral raznolike, reprezentativne motive svojega opusa, v tehnikah olja na platnu, na lesonitu, na vezani plošči ter akrila na platnu in lesonitu, srednjega in velikega formata. Iz sedemdesetih let je izbral afriški motiv Masajev in tri prizore iz otroških spominov na domače okolje, ki še kažejo avtorjeva začetna slogovna iskanja. Iz osemdesetih let so nekatere vedute slovenske pokrajine, Breze, Bistra, Begunci in drugi, poleg tega pa še havajanski motivi in prizor iz Grand Canyona. Slikarjeva poteza je tu odločnejša in bolj ekspresivna, barvna lestvica pa prehaja od zamolklih rjavkastih tonov do izrazito živahnih. Eksotični prizori se nadaljujejo v devetdeseta, prepletajo pa se z ekspresivnimi vedutami jesenske in zimske kraške pokrajine. Poleg tega se večkrat pojavlja tudi človeška figura, ki je včasih samo nakazana z nekaj potezami čopiča ali naslikana z več detajli. Zadnje desetletje še vedno zastopajo motivi s Havajev, iz Indije, Južne Amerike, domačih krajev; slikar pa jih vsakič ponovno odkriva ter opazuje z drugačnega zornega kota in z novimi očmi.
Katarina Brešan
