Ana Schnabl predstavila roman September, ki nasilje postavlja pod drobnogled
Osmega aprila je bila v Kavarni knjigarni Maks v Novi Gorici predstavitev nove knjige slovenske pisateljice Ane Schnabl, ki piše za različne slovenske medije in za angleški časopis The Guardian. Njena zbirka kratkih zgodb Razvezani je prejela nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, sledili sta še dve nominaciji in nagrada Eda Budiše na Hrvaškem. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študirala primerjalno književnost in filozofijo.
S pisateljico se je pogovarjala Ana Geršak, ki je na začetku povedala, da ne bosta govorili samo o zadnjem romanu September, ampak tudi o prejšnjih dveh: Mojstrovina, ki je izšel leta 2020, in Plima iz leta 2022. Vsak roman Ane Schnabl izvira iz travmatičnega dogodka. Meni, da si take vsebine zaslužijo podrobnejšo obravnavo. Roman September je bil v ospredju že od začetka njene pisateljske poti. V njem avtorica spremlja junakinjo Evelin od otroštva do poznih štiridesetih let, in čeprav je Evelin nadarjena in polna življenja, trpi zaradi dogajanja v otroških letih: oče je bil nasilen in je ustvarjal neharmonično vzdušje v družini. Po pisateljičinem mnenju taki ljudje niso le žrtve sami po sebi, ampak negativno vplivajo na tiste, ki živijo z njimi in se z njimi družijo.
Starši so vzorniki, ali to hočejo ali pa ne. Da bi zrasli in razvili notranjo moč, s katero se bodo lahko zaščitili, ko bodo odrasli, vsi otroci potrebujejo varnost, red, podporo in pozitivne spodbude. Če takšen razvoj poteka v ljubeči družini, ki jim nudi ustrezno komunikacijo in pomoč, pa tudi nekaj omejitev in izpostavljenost razočaranjem, se otroci korak za korakom učijo pomembnih življenjskih lekcij. To pa se ne dogaja v disfunkcionalni družini. Otrok tu začuti, da ni nikogar, ki bi skrbel zanj, ima težave s samozavestjo, težave v odnosih. Roman pravzaprav skuša odgovoriti na vprašanje, kako preboleti otroške travme v odrasli dobi.
Na vprašanje, kakšno vlogo igra danes književnost, je avtorica odgovorila, da ima več vlog hkrati, tudi to, da prikazuje možno prihodnost. Dandanes pa po njenem mnenju literatura nima več tistega političnega potenciala, kot ga je imela nekoč, ker je preveč obtežena s cenenim nasiljem in tudi ker mnogi avtorji pišejo zgolj zato, da bi ustvarili mojstrovino ali našli osebno zadovoljstvo. Prava literatura za Ano Schnabl ni sužnja uspešnosti in ne neha vabiti bralca, naj začuti tisto nežno vibracijo fantazije, v kateri se skriva pričevanje o najgloblji resnici vsakega človeka.
