Četrt tisočletja slovenske navzočnosti v središču Trsta
Goriška Mohorjeva družba: Tomaž Simčič, 250 let slovenske molitve v zavetju padovanskega priprošnjika
Zgodovina narodne skupnosti se ne ohranja le v velikih političnih dogodkih, temveč tudi v prostorih vsakdanjega življenja: v šolah, društvih, gibanjih in cerkvah. Prav slednje so bile za Slovence v Trstu mnogo več kot bogoslužni prostori. Bile so kraji jezika, kulture, srečevanja ter ohranjanja narodne zavesti. Knjiga 250 let slovenske molitve v zavetju padovanskega priprošnjika Tomaža Simčiča zato ne pripoveduje zgolj zgodovine ene župnije, temveč razkriva zgodbo skupnosti, ki je svojo identiteto dve stoletji in pol ohranjala tudi prek verskega življenja.
Monografija, ki je letos izšla pri Goriški Mohorjevi družbi, temelji na bogatem arhivskem gradivu in znanstveni literaturi ter obravnava slovensko krščansko skupnost pri Novem sv. Antonu od ustanovitve župnije leta 1777 do današnjih dni. Prvi del je zasnovan kot natančna zgodovinopisna raziskava razvoja župnije in slovenske navzočnosti v mestnem središču skozi habsburško obdobje, čas narodnega prebujanja, fašizem in povojna desetletja. V sklepnih poglavjih pa zgodovinska pripoved preraste v razmislek o današnjem položaju slovenske skupnosti in o mestu krščanstva v sodobni družbi. Kot ugotavlja Sergij Pahor v spremni besedi: “Vsebina Simčičeve raziskave je prekoračila moja pričakovanja, ker sem v njej našel kopico podatkov, ki so mi potrdili marsikaj, kar sem doslej samo domneval. […] Raziskava nam postreže z obilico do sedaj nepoznanih podatkov in predstavlja – ne samo s cerkvenega vidika – dragocen pogled v tržaško preteklost. […] Toda Simčič na zadnjih straneh svojega spisa razmišlja tudi o sedanjosti. To razmišljanje je pravzaprav pravi vzgib za celotno raziskavo, ki je od Simčiča terjala veliko dela in časa, a daje njegovemu naporu s tem zaključnim poglavjem še poseben pomen in občo veljavo.”
Največja odlika monografije je njena trdna zgodovinopisna podlaga. Škofijski dopisi, vizitacije, molitveniki, katehetski priročniki in številni drugi dokumenti postanejo temelj prepričljive rekonstrukcije razvoja slovenske verske skupnosti. Posebej dragocena so poglavja, ki osvetljujejo nastanek slovenskega bogoslužja in pokažejo, da je bila slovenščina v Trstu že v 18. stoletju pomemben del mestnega vsakdana: avtor prepričljivo dokaže, da je bila jezikovna pripadnost tedaj predvsem kulturna in pastoralna, ne pa politična kategorija. Prav v tem je tudi ena osrednjih ugotovitev knjige: slovenska molitev, pridiga in kateheza niso bile zgolj verska praksa, temveč nosilke kulturnega spomina in narodne kontinuitete. Cerkev pri Novem sv. Antonu je bila prostor, kjer se je ohranjala slovenska beseda in z njo zavest o pripadnosti skupnosti. O pomembnosti slovenskega jezika priča že dokument iz leta 1777, v katerem tržaški guverner Karl Gruss von Zinzendorf škofu sporoča, da je mestnima župnijama namenjenih 600 goldinarjev letno za šest semeniščnikov, za katere pa mora škof vedno predlagati “le posebno sposobne in obenem slovenskega jezika zmožne kandidate”.
V nadaljevanju Simčič spremlja razvoj skupnosti skozi gospodarski razcvet Trsta, ki je privedel do izrazite demografske rasti, narodno prebujanje, fašistično zatiranje in povojno obnovo. Posebno pozornost nameni društvenemu življenju, delovanju Marijine družbe Marije milostljive, ki je združevala dekleta in žene iz Istre, Krasa, Vipavske doline in drugod, in vlogi Cerkve pri ohranjanju slovenskega jezika v mestnem središču. V zadnjem delu knjige pa zgodovinar prepusti več prostora razmišljujočemu bralcu. Razprave o sekularizaciji, asimilaciji, demografskih spremembah in prihodnosti krščanske civilizacije niso več strogo zgodovinopisne, temveč izrazito interpretativne. Simčič odkrito predstavi svoje poglede na sodobno družbo in mesto krščanstva v Evropi: s tem knjiga preseže meje lokalne zgodovine ter postane tudi esej o prihodnosti skupnosti in vrednot.
250 let slovenske molitve v zavetju padovanskega priprošnjika zato ni knjiga le o cerkveni zgodovini. Je pomemben prispevek k razumevanju zgodovine Slovencev v Trstu, njihovega jezika, kulturne dediščine in identitete. Hkrati pa opozarja, da zgodovina skupnosti ni zapisana samo v velikih političnih dogodkih, temveč tudi v jeziku molitve, vsakdanjih praksah in tihih oblikah vztrajanja, ki so stoletja ohranjale slovensko navzočnost v središču Trsta.
