Dokaz, da Evropa obstaja? Mladi!
Violinist in orkestrski dirigent Igor Kuret, vzgojiteljska duša evropske glasbene mladine, me je sprejel kar na domu v Gerdoličih. Ko bi vedel, kaj vse skriva tržaški okraj San Luigi, z razgledom na tri istrske “punte”, ki kar jemlje dih! Rojen leta 1958 prav v hiši, ki jo je zgradil praded, je s preprostostjo razgledanega popotnika spregovoril o svoji življenjski poti, ki ne bi mogla biti drugačna, kot je. Orkestrska, mladinska, evropska.
Kalil se je v glasbenem okolju slovenskega Trsta, se pri šestih letih vpisal na Glasbeno matico, študijsko obiskoval Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani (mentorja Tomaž Lorenc in Ciril Veronek) ter iz violine leta 1984 diplomiral na Konservatoriju v Trstu. Po kratki, a intenzivni izkušnji z Italijanskim mladinskim orkestrom pod vodstvom maestra Riccarda Mutija je študij nadaljeval v nemškem Hannovru, kjer ga je vodil violinski mojster Friedrich von Hausegger, ki je odkril njegov talent za poučevanje.
In prav mladinska vzgoja je Kuretova življenjska poklicanost. Kot član Evropske zveze profesorjev godal je začel sodelovati z violinistom Yehudijem Menuhinom in od leta 1989 organizirati Mednarodno poletno šolo mladih glasbenikov v vlogi umetniškega vodje. Prav tam korenini zamisel Mednarodnega mladinskega simfoničnega orkestra CEI, ki je v dvajsetih letih postal referenca mladinskega orkestriranja na evropski ravni. Velika karizma in zavezanost najkakovostnejši glasbeni pedagogiki Kureta ženeta k novim projektom. Ob stoletnici soške fronte bo namreč stekel Mednarodni kulturni festival “United – together” – Poti miru mladih, ki bo naše kraje od naslednjega poletja spremenil v laboratorij umetniškega in evropskega povezovanja.
Igor, vi ste pravi evropski popotnik, a začniva doma, pri Gerdolih. Tako je bilo namreč ime vašemu dedu in pradedu.
Gerdoliče je zgradil praded, zidar. Zgodba njegovega sina, nonota Ivana Gerdola, pa je povedna. Od leta 1906 se je šolal v osnovni šoli pri Sv. Jakobu, nato obiskoval slovensko učiteljišče v Gorici. Mobiliziran je bil aprila 1915 v Italiji in Galiciji, septembra 1916 je odšel na fronto v Bolgarijo, bil ranjen v Odesi, nato kot disident srbske divizije stopil v rusko armado, kjer je končal rusko oficirsko šolo. Ker ga je tam doletela oktobrska revolucija, se je pridružil vojaški enoti češkega dobrovoljskega korpusa, kjer so organizirali prvi jugoslovanski polk Matije Gubca. Leta 1920 je bil v Vladivostoku repatriiran kot vojak SHS in v Dubrovniku demobiliziran. Maturiral je na učiteljišču v Tolminu marca 1922, ko se je začela njegova 38-letna učiteljska pot. 'Vandral' je po šolah pod fašizmom, bil preganjan v kraljevini SHS kot naprednež in v italijanski republiki kot titoist. Edini smoter mu je bila vzgoja slovenske mladine v slovenskem duhu, spoštovanje bližnjega in kulturno-prosvetna pomoč narodu. Februarja 1942 je podlegel fašistom, ki so ga zaprli in nato poslali v konfinacijo. Zgodovina mu je dovolila največ pokazati po drugi vojni, ko se je vrnil na Primorsko. Ustanavljal je šolske in obšolske krožke, na Rocolu ustanovil prosvetno društvo Franjo Marušič z dramsko družino in pionirsko družino Ivan Vojko, vodil več tamburaških skupin, njegovo delo je ustavil le srčni infarkt.
Burne so zgodbe naše preteklosti, nedvomno vam je napredni ded pustil veliko sporočil.
Ni slučajno, da delam to, kar delam. Kar je Ivan Gerdol delal za slovensko mladino v slovenskem duhu, skušam jaz delati za evropsko mladino v evropskem duhu. Vsi smo povezani, to je resnica. Dedova žena je bila sestrična Srečka Kosovela, Kosovelova sestra Karmela pa je bila pianistka, z njo je med drugim v Nemčiji študirala Merkujeva mati. No, nekoč sem se peljal iz Nemčije čez Tirolsko, kjer je Karmela živela z avstrijskim slikarjem Alfonzom Grabnerjem, prijateljem Avgusta Černigoja. Ustavil sem se pri njej in ji povedal, da študiram v Hannovru pri prof. von Hauseggerju, ona pa: nemogoče, ko sem jaz študirala, je bil on že star. Ugotovila sva, da je Karmela študirala z očetom Sigmundom von Hauseggerjem, jaz pa s sinom Friedrichom. Še ena anekdota, tokrat z njegovega praznika za 80. rojstni dan, kjer sem se pogovarjal z njegovim družinskim zdravnikom, ki je pravil, da je igral v kvartetu s Paulom Hindemithom in kot solo čelist Berlinske filharmonije z Wilhelmom Furtwänglerjem. Noro! To je zame Evropa: srečujemo se in prepletamo, pogosto pa ne vemo, kaj in kdo je vse za nami. Edino srečevanje pomaga, da razumemo, kako je časovna in prostorska razdalja med Evropejci varljiva.
To dokazujete z Mednarodnim simfoničnim mladinskim orkestrom CEI.
Leta 2009 sem organiziral spominski koncert Yehudiju Menuhinu ob 10. obletnici smrti, namenoma v Bukarešti, kjer je živel in deloval tudi George Enescu, njegov profesor in profesor našega solista Uta Ughija. Razdalja med Menuhinom in Ughijem ni velika. Z nami je “bil” tudi Marcel Proust, ki je Enescuja odkril in ga povabil v Pariz na šolanje. Igrali smo, kakšna simbolika, Beethovnov koncert za violino, ki je bil najbolj priljubljen koncert prav vseh. Mladini sem povedal: v tem trenutku je na odru šest generacij in vi ste del te verige.
Velika novost, ki se obeta na področju mladinske umetnosti na Primorskem, je mednarodni kulturni festival “United, together” – Poti miru mladih, ki se obeta v obdobju 2015-17 ob stoletnici soške fronte.
Ideja se mi je porodila lanskega novembra med pohodom na Sabotin. Zaustavil sem se ob nekem spomeniku padlim vojakom, kjer sem prebral imena in priimke otrok, ki igrajo v mojem orkestru. So njihovi potencialni sorodniki, nedvomno iz istih krajev in v istih, premladih letih. Rekel sem si: to je tragična, a dobra priložnost za to, da mladi na lastni koži doživijo nekakšno časovno spojitev, o kateri smo prej govorili. Mlade bomo pripeljali v ta prostor, kjer bodo lahko skozi vse čute in empatijo doživeli zgodovino, ki presega suhoparnost učbenikov. Zato sem stopil k novogoriškemu županu Arčonu in mu predstavil zamisel. Spomnil sem ga na mednarodni projekt “Goriška: povezanost v glasbi” iz leta 1994, za katerim sem izvedel master iz kulturnega managementa v Salzburgu in kjer korenini orkester CEI. Župan me je napotil k Fundaciji poti miru v Tolmin, kjer je predsednik Zdravko Likar bil navdušen nad tem, da je projekt namenjen mladim, torej obrnjen v prihodnost. Februarja je sledila predstavitev vsem županom primorske regije od Bovca do Sežane, prisotni so bili podpredsednik tržaške pokrajine Igor Dolenc, goriška kolegica Mara Černic in predstavnik videmske Fabrizio Dorbolo'. Junija sem začel kontaktirati mednarodne partnerje, kot predvideva sklad Kreativna Evropa, in v začetku oktobra oddal dokumentacijo Bruslju. V načrtu je enoletni pilotni projekt, kateremu naj bi sledil še triletni.
Kaj pa predvideva vsebina projekta?
Julija in avgusta 2015 bo na območje soške fronte prišla kopica mladih kreativcev z raznih področij, od avdiovizualne kulture do filmske umetnosti, plesa, gledališča in literature ter seveda glasbe: operni pevci, simfoniki, zborovski pevci, godbeniki. Delavnice bodo vodili priznani mednarodni umetniki, ki bodo spodbujali k razvijanju etničnih in narodnih specifik. Prvi produkt bo veliki koncert konec julija na trgu Evrope v Gorici, kjer bodo mladi umetniki premierno izvedli delo, ki bo združevalo vse umetniške izraze.
Kdo so nositelji projekta?
Posoški razvojni center s sedežem v Tolminu vodi evropsko administracijo, sodelujeta še Fundacija Poti miru ter Mestna občina Nova Gorica. Med mednarodnimi partnerji naj omenim Festival Mittelfest iz Čedada, za Avstrijo Deželno zvezo pihalnih orkestrov Štajerske, pa še Mestno občino Veszprem, bogato madžarsko kulturno prestolnico, kjer se je kronal prvi madžarski kralj in rodil violinski pedagog Leopold Auer, Hrvaško pa bo predstavljalo Občinsko kulturno društvo Gokul iz hrvaškega Zagorja.
Z vsemi svojimi projekti, od Mednarodne poletne šole mladih glasbenikov, s samim orkestrom CEI, do projekta Poti miru mladih, dokazujete zvestobo ideji Evrope. Začeli smo pogovor v Trstu, ki odseva zgodbo evropske povezanosti. Kako doživljate skupen evropski prostor v časih, ko slišimo na ta račun veliko kritik in negodovanja?
Ljudje se zapiramo iz preprostega razloga, ker drugega ne poznamo. Značilnost Evrope je kulturna raznolikost na sorazmerno majhnem območju. V skupnosti različnih vidimo nevarnost namesto priložnosti, da bi naš življenjski prostor razširili. Koga ni težko prepričati, ker je čist in transparenten? Mladih. Ti so po naravi dobri, pa tudi kritično razgledani. Absolutnost zmorejo samo mladi in prav ta ideja me vodi pri mojem delu. Otroci se na delavnicah in v mednarodni šoli pogovarjajo v univerzalnem jeziku, vse se zmenijo, čeprav ne razumejo niti besedice. V orkestru je vsakdo nositelj svoje kulture in nehote smo skupaj ustvarili nov “sound”.
Priznani sodelavci, glasbeni mojstri iz vse Evrope, pa tudi nekdanji učenci, ki so danes že profesorji, mi redno razlagajo, kako dragocena je izkušnja v orkestru CEI. Ustvarjanje skupne glasbe po občutenosti in perfektnosti celo presega profesionalno rutiniranost.
Evropska mladina bo s projektom ob stoletnici soške fronte odkrila svoje korenine na tem prostoru, a bo tudi 'okužila' primorski prostor. Želeli bi razbijati mejo, ki je že zdavnaj ni, razen v naših glavah. Edinstveno priložnost imamo, da priznamo skupni evropski prostor kot naš in načelno presežemo lokalne, vrtičkarske interese. Evrope ni potrebno ustvarjati, Evropa je že, potrebno jo je le priznati.
Mladi so vselej odraz nekega časa. So današnji mladi glasbeniki ambiciozni, inspirirani, morda že bolj odrasli in kakšen je njihov odnos z vzgojitelji?
Mladi so zame čisti, absolutni, energični in vse to znajo prenašati na okolico. Vsak pedagog – ne uporabljam izrazov učitelj ali profesor – mora biti pošten in iskren do svojega poklica. V “razredu” smo zaradi mladine, ne pa zato, da bi se skoznjo proslavljali kot velemojstri. Tega se mladi zavedajo in takrat se vzgojitelju predajo stoodstotno. Naš orkester predstavlja idealno situacijo, v kateri posameznik dela v skupini, kjer se vsakdo spoštuje za to, kar zna. Samo v takem, kristalno čistem odnosu lahko vsakdo da od sebe največ v danem trenutku in takrat nastanejo vrhunski trenutki in dosežki. V glasbi je pomemben duh, navdih, ki daje idejo, torej že vizualizacijo, uresničitev. Kar ostane, je le čas za tehnično izpeljavo.
Koliko traja ta proces od ideje k uresničitvi v vašem orkestru?
Orkester se vsako leto prenavlja, začenjamo vsakič znova z novim programom. Med letom opravim avdicije po vsej Evropi, nato izbrani preživijo skupaj tri tedne, v katerih prvič preberejo, izurijo in interpretirajo notni material z docenti v različnih fazah, od individualnega preko sekcij k skupnemu orkestru. Od prvega dne gradimo na interpretaciji, ki po definiciji zahteva, da stopimo v skladbo, torej v njenega avtorja, v skladateljev čas in prostor. Skozi glasbo torej odkrivamo zgodovino, kulturo, navade evropskih narodov, ki so vselej in vedno povezani. Medkulturna kontaminacija pomeni odkrivati po Evropi stvari, ki so nam že znane, torej so podzavestno njihove in naše hkrati. Doma me kličejo cigan, ker se od mladih nog premikam: potujmo z odprtimi očmi in srcem in vse bo postalo domače!
Leta 1991 ste organizirali simpozij z naslovom “1992: Glasbena vzgoja v Italiji v primerjavi z Evropo”. Kaj nam to sporoča danes?
Skupen nam je izvor glasbene poustvarjalnosti: vsi izhajamo iz petja, vokalne glasbe. Vse instrumentalne šole se tu združijo v eno: pravilno peti, dihati, barvati z zvokom glasilk tisto, kar nam prišepetava narava. Evropsko bogastvo je predvsem kulturno bogastvo: v svojih potovanjih vselej podoživljam petletno pot svojega nonota, ki je kot vojak romal do Vladivostoka in nazaj.
Nekaj besed bi namenili vašemu očetu Miranu, ki je pol stoletja zalagal Trst z vinom. Ni bil samo trgovec, ampak tudi velik ljubitelj kulture in je v tistih letih pogumno stavil na izobrazbo svojih sinov.
Nekoč smo tovorili vino v Venetu in predlagal sem, da bi kaj zaigrali na harmoniko ob koncu kupčije. Posrednik je očetu zabičal, da se za trgovca to ne spodobi. Kljub temu nas v družini glasba spremlja vsakodnevno. Začetki so bili kot vedno razvedrilni, nato pa je glasbeno iskrico, rekel bom kar ogenj, naš oče podprl. Notranji ogenj se ne da pogasiti, zato so ljubitelji bolj profesionalni kot poklicni glasbeniki. Profesionalnosti ne določa denar, temveč odnos do tega, kar delaš. Drugi bistven vidik za uspeh mladine je zaupanje družine ali mentorja. Na srečo so me podprli oče, profesor von Hausegger, veliki Rostal vse do Menuhina. Zaupanje prinaša odgovornost, a predvsem neskončno energijo in človeško svobodo. Tako postane ljubezen življenjska misija, zato vzgajamo naše orkestrante v duhu zaupanja, srčnosti in strokovnosti.
Nikdar ni prezgodaj: ali to drži za študij mladih glasbenikov? Mislim tu na resen, tradicionalen šolski proces, a tudi na popularno različico TV showa, ki iz otrok dela “zrele” odrske zvezde.
Ravno to vprašanje sem postavil madžarskemu skladatelju Zoltanu Kodalyju, ki je odgovoril: glasbeno vzgojo je treba začeti devet mesecev, preden se otrok rodi, in se popravil: devet mesecev, preden se rodi mama. To pomeni, da mora biti glasba del kulturnega okolja odraščajočega, od družine dalje.
Popularna glasba dela to, kar si za svojo mladino ne želim. Biti v službi nečesa, v primeru TV showa senzacionalni. Vse je koristno, ni pa vse samo koristno. Sodobna družba postaja prenasičena z vsebinami, zato se prirojena človeška radovednost spreminja v površnost in apatijo. Radovednost, ki je pot do genialnosti, zahteva svoj čas, danes pa nam ta kronično primanjkuje. Tudi tekmovalnost je nujna za vsakršen razvoj, a tekmujemo vedno s sabo, drugi je samo meter, črtica na zidu odraščanja.
“Mladim generacijam predlagam, da delajo pošteno, z altruizmom in nekaj skromnosti. Čim več skromnosti” (G. Enescu)
Jernej Šček
