Do kdaj vendar?
“V novem državnem ustroju nismo dali pravega mesta temeljnim vrednotam slovenske samobitnosti: te vrednote so krščanske in evropske… Ob dnevu državnosti velja razmišljati o pomenu in vlogi moralnih vrednot za narod in državo. Naj nam bo jasno, da brez njih narod in država ne moreta shajati… Država ni nikoli dokončno zgrajena. Državo gradimo vsak dan, vsak na svojem mestu… V slovenskem narodu je dosti skritih energij, dosti duhovnega potenciala, dosti pameti in volje, dosti znanja in ustvarjalnosti, dosti poštenosti in delavnosti, da iz Slovenije naredimo domovino, kjer bo prijetno bivati, domovino plemenitih in dobrih ljudi, gospodarsko uspešno, kulturno in duhovno bogato, domovino, ki nam bo v ponos in bo spoštovana v svetu”… To je le nekaj poudarkov iz odmevne homilije slovenskega kardinala Franca Rodeta, ki je v Valični vasi v soboto, 23. junija, daroval mašo za domovino. Med svojo pridigo je tudi dejal: “V novem državnem ustroju nismo dali pravega mesta temeljnim vrednotam slovenske samobitnosti: te vrednote so krščanske in evropske. Mnogi se v našem prostoru vztrajno upirajo temu, da bi dali Cerkvi mesto, ki ji gre. Ne priznavajo ji domovinske pravice. Najraje bi jo potisnili na rob družbe, v zasebno sfero, da bi bila čim manj opazna, čim manj vplivna v javnosti, nemočna in daleč od življenja”.
Njegove besede so bile na Slovenskem ponoven povod za grobe napade na Cerkev in na njegovo osebo, kar je samo kamen več v sedanjem nečednem mozaiku sodobne slovenske družbe in kaže na stanje duha v slovenski državi. K uničujočemu poglabljanju razprtij v Sloveniji je zelo pripomogla tudi nedavna osrednja državna proslava, na katero niso smeli praproščaki s simboli partizanske vojske, o čemer sicer poročamo v Novem glasu na drugem mestu. Pogled od zunaj nam tako kaže razdeljeno domovino, kjer se dnevne politične točke nabirajo z delitvijo na vaše in naše, medtem ko slovensko gospodarstvo tone v brezno brez dna.
Te dni stečajni upravitelji delijo odpustnice delavcem podjetja Primorje, ki je na Vipavskem bilo še zadnje veliko podjetje, saj je dajalo kruh okrog 1500 družinam, bilo pa je tudi zadnje veliko slovensko gradbeno podjetje, ki ga je odgovornim združno uspelo sesuti in delavce ter slovensko družbo ponovno okrasti. In vse tiste, ki so izgubili službo in kruh, seveda upravičeno kaj malo zanima, kdo je kriv, občutek je itak vedno enak in isti: eksplozivna zmes politike in samozvanih menedžerjev bo itak našla rešitev zase (mimogrede: niti enega samega velikega roparja niso še dokončno obsodili ter zaprli!), delavci pa bodo potegnili najkrajšo. In seveda te oropance čisto nič ne zanimajo delitve na vaše in naše, ampak se bojijo prihodnosti in revščine.
Krajevna Karitas v tišini, ki je lastna resničnemu krščanstvu, pomaga, kolikor zmore, in tako priča, da je evangeljska resnica o Ljubezni še vedno živa.
Umirjene besede novega koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka na tiskovni konferenci v Kopru, da bo s pastirsko palico kot resnični pastir iskal prav vsako izgubljeno ovco in skušal mladim pokazati pot v dostojno življenje ter upanje v lepšo prihodnost, so delovale kot balzam. Dejal je namreč, da bo iskal “prav vsako izgubljeno ovco”, in so zato besede apostolskega nuncija v koprski stolnici na umestitvi, ko je dejal, da mu želi, da bi bil “trden in viden na daleč kot strunjanski križ”, zares dober obet za prihodnost!
