Direktorica zavoda GO! 2025 Mija Lorbek o dosežkih, izzivih in čezmejnem prijateljstvu, ki ostaja
Po tiskovni konferenci in podpisu sporazuma o sodelovanju obeh Goric z nemškim Chemnitzem, ki sta bila na sporedu v petek dopoldne, smo direktorici javnega zavoda GO! 2025 Miji Lorbek postavili nekaj vprašanj.
Gospa Lorbek, Evropska prestolnica kulture 2025 se izteka. Kako bi povzeli svoje izkušnje ob koncu tega leta in katere dosežke posebej izpostavljate?
Leto 2025 je bilo za nas leto veselja, pa tudi leto žuljev in trdega dela. Današnji dan doživljamo z veseljem, tudi ker se bo naš štiriindvajseturni delovnik spremenil v normalni, osemurni delovnik, pa tudi zato, ker se bomo jutri lahko ozrli nazaj in jasno videli, koliko dobrega smo v tako kratkem času skupaj naredili. V sodelovanju z vsemi partnerji z obeh strani meje smo pripravili več kot 1600 dogodkov – 870 jih je spadalo v uradni program, ostali pa so bili del programa GO! 2025 in prijatelji ter čezmejni program iz sklada za male projekte SPF GO! 2025. S čezmejnim sodelovanjem pa je nastalo še veliko drugih projektov, ki so dobili nov zagon zaradi EPK in izven naših organizacij, in to nas še posebno veseli. To je tisto, zaradi česar se je vsem skupaj v tem letu splačalo potruditi. Povezovanje in čezmejno zaupanje, ki sta nastala med ljudmi, se bosta še nadaljevala. Novo Gorico in Gorico z okolico smo postavili na evropski zemljevid.
Kaj čaka zavod GO! 2025 v letu 2026?
Zavod ima v letu 2026 v prvi vrsti nalogo evalvacije, monitoringa in priprave projektov na dediščinsko obdobje oz. legacy, ki se začne z letom 2027. Po koncu uradnega leta EPK se rezultati, učinki in dosežki projekta prenesejo v prihodnost in postanejo trajni del življenja mesta. Gre za pomembno fazo EPK, saj pokaže, ali je projekt pustil dolgoročne koristi.
Dediščinsko obdobje pomeni, da EPK ni le eno leto prireditev, ampak dolgoročna preobrazba mesta: v kulturi, družbi, gospodarstvu in identiteti. Merilo uspeha EPK je prav v tem, koliko od tega živi naprej.
Samo kulturne dogodke je letos obiskalo milijon in pol obiskovalcev, naši prijatelji iz družine evropskih prestolnic kulture pa nam pripovedujejo, da so tudi v prihodnjih letih beležili izredno povišan obisk gostov, domačih in iz tujine – Madžari celo še višji kot v letu naziva. Nadejamo si, da bo v prihodnjem letu prišlo k nam še veliko ljudi. Prišli bodo pogledat, kaj je bilo ustvarjeno in kaj je ostalo po tem letu. Mnogi projekti, ki so se rodili v času EPK, bodo nadaljevali svojo pot.
Kako se počutite danes, ko se uradno zaključuje ta dogodivščina?
Srečna sem, ker nam je uspelo več, kot smo pričakovali. Vemo, da je imela EPK veliko težav, predvsem zaradi dveh različnih zakonodaj. Pravzaprav, imeli smo veliko dvomov, ali nam bo sploh uspelo ali ne, saj smo, poleg Valete na Malti, najmanjša evropska prestolnica kulture v zgodovini. Najmanjša smo tudi glede na finančna sredstva, ki smo jih imeli na razpolago za izpeljavo programov. Mislim, da smo vsi skupaj, vključno z vami, novinarji, občinstvom in vsemi ostalimi akterji, dosegli pravi čudež.
Kaj ste se ob vodenju projekta EPK naučili na osebni ravni?
Na osebni ravni sem se naučila, da je treba ljudem zaupati, da je treba sprejemati tudi različne poglede, saj prihodnost soustvarjamo tudi z ljudmi, ki na dogajanje gledajo drugače od nas. Takšen je tudi primer stalne razstave Mesto na meji v EPIC-u, ki ne ponuja enostranskega pogleda na zgodovino ene ali druge države, ampak pogled skozi oči navadnih ljudi, ki smo pravzaprav vedno bili prijatelji. To prijateljstvo je EPK osvetlila in verjamem, da ga bomo negovali in gradili še naprej.
