Dan žena in materinski dan
Jezikovnica (201)
Zakorakali smo v pomlad, ko obeležujemo kar nekaj posebnih dni, kot pravopis označuje tiste dneve, ki niso prazniki, so pa ali posebej označeni na koledarju ali pa jim posvečamo posebno pozornost: 8. februarja je bil slovenski kulturni praznik oz. Prešernov dan, 14. februarja je bilo valentinovo, 8. marca mednarodni dan žensk, 12. marca gregorjevo, 22. marca bo svetovni dan voda, 25. marca materinski dan, 2. aprila mednarodni dan knjig za otroke, 22. aprila svetovni dan Zemlje, 23. aprila pa svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Naj mi bo oproščeno za vse, česar nisem naštela.
Pravzaprav sem se želela zaustaviti zgolj pri obeh ženskih praznikih, čeprav ni odveč (ponovno) opozoriti, da se o pravopisno pravilnem zapisu vseh navedenih dnevov lahko naučimo zgolj iz opazovanja njihovega pravilnega zapisa, ki nam v navedenih primerih pokaže, da se pridevnika mednarodni in svetovni v zvezah mednarodni in svetovni dan pišeta z malo začetnico. Pridevnik Prešernov je z veliko zapisan, ker gre za svojilni pridevnik, gregorjevo in valentinovo pa z malo, ker nista svojilna pridevnika, temveč posamostaljena pridevnika, ki se ju tako tudi rabi (“valentinovo je skomercializirano, gregorjevo bo kmalu, na gregorjevo se luč vrže v vodo, za valentinovo se proda veliko cvetja”). Tudi če bi zapisali samo “dan knjige” ali “dan žena”, torej brez pridevnikov, se samostalnik dan zapiše z malo, ker poimenovanja praznikov in posebnih dni pač ne sodijo med lastna imena.
Ampak – jaz sem se želela zaustaviti zgolj ob obeh marčevskih dnevih, posvečenih ženskam, to sta “mednarodni dan žensk” oz. popularno imenovan “dan žena” oz. zgodovinsko “dan delovnih žena” ter “materinski dan”. Vse enote teh poimenovanj se pišejo skupaj, tudi ko zapišemo “8. marec” ali “osmi marec”, nobene besede ne zapišemo z veliko začetnico. Zanimivo se mi pa zdi nekaj drugega, da se po vzorcu “dneva žena” ni oblikoval tudi “dan mater”, temveč se v tej zvezi uporablja kleni slovenski vrstni pridevnik “materinski”. Vse preveč imamo namreč primerov rabe, ko se po vzorcih iz tujih jezikov namesto pridevnika rabita kar dva samostalnika, npr. “odločitev sestre” namesto “sestrina odločitev” ali “odgovor učenca” namesto “učenčev odgovor”. Taka raba je dopustna, kadar pridevnik zaradi sestavljenega prilastka ni mogoč, npr.: “to je odločitev moje starejše sestre”, ali ko gre za množino: “odgovori učencev” niso “učenčevi odgovori” (v zadnjem primeru je ednina, torej odgovori enega učenca).
Rada bi opozorila na zanimiv pokrajinski pomen samostalnika “žena”, ki ima seveda več pomenov, pomeni lahko namreč zakonsko ženo oz. soprogo ali pa odraslo žensko, ki torej ni več dekle – to je značilno še zlasti za primorski pogovorni jezik, kjer beseda žena označuje osebo ženskega spola, ki ni otrok, kot tudi mož pomeni moškega, ki ni (več) otrok. Saj imamo tudi v knjižnem jeziku tak pomen, vendar je rabljen redko. Ne morem si kaj, da ne bi priznala, da mi je taka raba samostalnika žena všeč, deluje domačno in toplo, in da mi je čisto prav, da glede na spol nisem poimenovana zgolj ženska, temveč glede na starost (in ne na družbeni status) – žena. V nasprotju s svojo petletno hčerjo, ki žena pač še ni, čeprav jo na Krasu kdaj kdo simpatično poimenuje “žienska”.
Vsem ženskam (ženam in dekletom) iskrene čestitke ob minulem mednarodnem dnevu žensk, vsem materam (mamam, mamicam, mamcam, mamkam) pa ob prihajajočem materinskem dnevu tudi vse najboljše!
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
