Kristjani in družba

Čeprav so ljudje revni, imajo nasmejane oči

Čeprav so ljudje revni, imajo nasmejane oči

Piše Špela Pahor / Prvo pismo iz Adis Abebe

Naša sodelavka nam je poslala tale zapis:
Obljubila sem vam, da vam bom pisala iz Etiopije, kamor sem šla za en mesec kot prostovoljka.
Poleti sem v Družini našla neki majhen oglas, ki je vabil mlade k prostovoljnemu delu v misijone v Etiopijo. Že zelo dolgo sem si želela iti v Afriko pomagat v kak misijon. Kaj pa naj zdaj naredim, saj nisem mlada! Vseeno sem napisala pismo na elektronski naslov, ki je bil naveden v oglasu.
Povedala sem, da sem že za penzijo, a da nisem ne izbirčna ne razvajena in da rada pomagam in sem pripravljena prijeti za vsako delo, še posebno tam, kjer najbolj potrebujejo pomoč. Odpisal mi je pater Jože Andolšek in tako se je začela odpirati pot v Etiopijo. Odpotovala sem 9. decembra. Po poti od Pirana do Brnika je snežilo in vmes so bili zaradi snega še zastoji na cesti. Vseeno sem prišla na letališče dovolj zgodaj. S Turkish airlines sem letela do Istanbula in tam šest ur čakala na letalo za Adis Abebo. Vedno sem se bala vožnje z letalom, tokrat pa se mi je zdelo, kot da sem v nebesih. Leteti nad oblaki, ki so kot kopice snega ali kot mirno belo morje, nad katerim sije sonce, a ti veš, da spodaj sneži in je mraz…
O tem sem skoraj zapisala cel roman, tako sem uživala v lepoti, tudi ko so se oblaki razpršili in sem lahko občudovala pokrajino. Kdo le bi hotel uničiti tako lepo zemljo, sem se spraševala.
Na letališču v Istanbulu se mi je zdelo, kot da so se potniki v čakalnici usedli skupaj po barvi kože, po poševnih očeh, po vrsti oblačil. Bili so res od vsepovsod, tudi iz držav nekdanje Sovjetske zveze.
V Adis Abebo sem prišla ob štirih zjutraj, z dveurno zamudo. Prišli sta me iskat dve sestri uršulinki, obe se imenujeta Nigisti, kar v amharščini pomeni kraljica, ena je študentka, druga ekonom, torej skrbi za to, kako bodo sestre v samostanu preživele. Včasih v njenih očeh vidim tudi solze, saj sestre živijo težko…
Mislila sem, da bom že naslednji dan odpotovala v Kobbo, kjer imajo sestre majhno bolnišnico, vrtec, šolo in sirotišnico. A odločile so se, naj počakam do četrtka. To je bilo res pametno, saj sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se aklimatizirala. Odpotovati bi morala danes, pa sem še tukaj, ker je tam v bližini Kobba prišlo do nekih nemirov in ceste niso varne.
V teh štirih dneh sem lahko ugotovila, kako so te sestre prijazne, umirjene, preproste, kako veliko vero imajo. Mislim, da so dokaj drugačne od naših… Nasploh so ljudje tukaj zelo prijazni in še nikjer nisem videla tako širokih nasmehov in srečnih oči… Vsak dan nekam gremo, tako da lahko vidim, koliko je tu revežev. Samo v naši ulici, ki je dolga manj kot sto metrov, je več kot dvajset beračev. Mlade mamice z dojenčkom na hrbtu, slepi, invalidi na vozičkih, otroci… Ena od teh deklic ne more hoditi… Okoli ritke ima privezan kos gume, na rokah in nogah pa strgane plastične sandale. Tako se počasi pomika naprej po prašni cesti, mimo nje hodijo ljudje, vozijo avtomobili in kombiji. Od časa do časa se kdo skloni in ji da kaj drobiža. Izvedele smo, da je prišla od nekod drugod k sorodnikom v Adis Abebo, kjer kot toliko drugih mladih in otrok upa, da bodo našli delo za preživetje. Ti sorodniki jo pripeljejo z vozičkom v našo ulico, potem jo pustijo tam, da cel dan berači. Tako lepa je in tako srečne oči ima… A za zdaj nam ni uspelo najti rešitve zanjo, saj ima komaj kaj več kot deset let in se je treba dogovoriti s sorodniki. A teh mogoče ne zanima, da bi deklica šla v šolo, da bi ji našli primerno bivališče…, saj tudi oni živijo od tega, kar naberači čez dan. Na drugem vogalu je sedela majhna slepa deklica v umazani strgani obleki in stegovala roko in kričala, naj ji dajo kaj drobiža. Če si dobro pogledal, se je zdelo celo, da je tudi drugače prizadeta. Na cestah je polno otrok, ki čistijo čevlje mimoidočim, da zaslužijo za kos kruha. Malo starejši prodajajo cigarete, žvečilni gumi, očala, lesene koptske križce na vrvici za okrog vratu. Nekateri imajo tehtnice in se lahko pri njih za nekaj kovančkov stehtaš… Ženske prodajajo solato, sadje in zelenjavo, sedijo kar na tleh ob cestah, na tla pogrnejo kos blaga ali plastike. Nekatere hodijo naokrog s plastičnimi košarami, kot jih imamo mi v supermarketih, v njih imajo pripravljen čaj, vodo in kak prigrizek, in to ponudijo delavcem na gradbiščih za malico. One na ta način nekaj zaslužijo, delavci pa prihranijo, saj je hrana drugod zanje predraga.
Veliko beračev tudi noči preživlja na ulici. Spijo na kakem kartonu, tudi ženske z dojenčki, otroci, starke in starci, invalidi. Te sestre vidijo, da vedno jokam, ko pridemo domov. In rečejo, da je to šele začetek… Otroci v sirotišnici v Kobbu imajo za seboj vsak svojo trpko in žalostno zgodbo, pravijo… Starši se ponekod v Etiopiji sramujejo invalidnih otrok in jih prepustijo njihovi usodi. Drugi zaradi revščine ne morejo poskrbeti zanje…
Red sester uršulink Brezmadežne Device Marije iz Gandina, pri katerih živim, je ustanovil italijanski duhovnik don Francesco della Madonna. Leta 2018 bodo praznovale 200-letnico obstoja. Tu vse starejše sestre govorijo tudi italijansko, saj so se tega naučile od italijanskih sester, ki so sem prišle kot misijonarke. Danes imajo sirotišnice, vrtce, šole, poklicne šole za šivilje, tkalke, kuharice, bolnišnice, ambulante. Mlajše poleg amharščine govorijo tudi angleško. Nosijo sive obleke, bele rute in okrog vratu si ovijejo tradicionalen bel šal. Vstajajo zgodaj, molijo, obhajajo sveto mašo, po zajtrku pa se razkropijo, nekatere študirajo, druge delajo. Tudi tiste, ki študirajo, morajo delati, saj je treba plačati šolnino. Nekatere študirajo medicino, druge bodo postale vzgojiteljice ali medicinske sestre. Za to se odločijo skupaj s sestro prednico, glede na potrebe in tudi glede na njihove sposobnosti in želje. Kosijo vedno ob pol enih, večerjajo pa vse skupaj, tudi tiste, ki so bile čez dan v mestu. Sestra Abrehet, ki ji pravijo Madre in je odgovorna za ta red v celotni Etiopiji, začne vsak obrok z molitvijo in blagoslovom. Sestre se imajo med seboj zelo rade. Madre nadvse spoštujejo, ona pa je do njih blaga in ljubeča. Skrbne so tudi druga do druge. Rade obiskujejo sestre v drugih skupnostih, na primer, kadar ima katera god ali je bolna. Skupaj popijejo kavo ali čaj in se pomenkujejo. Čeprav jim je težko, so vedno vesele in nasmejane. Zdi se mi, da se od naših razlikujejo tudi po veliki spoštljivosti in nežnosti… Nasploh so tu ljudje bolj nasmejani in prijazni kot pri nas. Sestre pravijo, da so sprejeli svoje življenje tako, kot je. Rečem jim, da Bog morda res dopusti vso to revščino in trpljenje, vsekakor pa tega noče. V Etiopiji je večina ljudi koptov ali muslimanov, samo en odstotek je katoličanov, a vodijo petdeset odstotkov vseh dobrodelnih ustanov. Pomagajo vsem, ne glede na versko pripadnost. V vrtec, ki smo ga obiskale, vpisujejo otroke iz katoliških, koptskih in muslimanskih družin. Starši hočejo, da njihovi otroci hodijo v katoliške vrtce, ker vedo, da jih bodo tam lepo vzgajali. Ko je vpis, čakajo tudi celo noč v vrsti, in povpraševanje je tako veliko, da morajo sestre večkrat žrebati, katere otroke bodo vpisale… (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

11.01.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!