Čemu sploh služi spomin?
Letošnji 25. april je pustil za sabo, tako na državni kot na krajevni ravni, grenak priokus. Ponekod je bila izrečena kakšna beseda preveč, drugod je kakšna – težko pričakovana – ostala žal neizrečena. Pojavili so se oskrunjeni spomeniki in sovražni napisi, izostali so nekateri simboli. Dan osvoboditve že spet ni bil priložnost za korak naprej na poti k narodni enotnosti in državnemu preporodu, saj obsodba fašizma v Italiji očitno ni ne soglasna in ne samoumevna. 25. april je po 79 letih dan, ki razdvaja. Za nekatere je to eden glavnih državnih praznikov, saj na vrednotah antifašizma sloni ustavna listina; za koga drugega, tudi nedaleč od nas, pa je bil prejšnji četrtek celo “državni dan žalovanja”. Že spet si lahko postavimo ključni vprašanji, ki ju je zapisal Primo Levi: “Zakaj spomin na zlo ne zmore spremeniti človeštva? Čemu sploh služi spomin?”
Trpka je ugotovitev, da je od predsednice vlade in ministrov, ki pa so le prisegli na ustavo, nerealno in nesmiselno zahtevati, da bi se izrekli za antifašiste, če pa to niso. Hudo je bilo na ta dan ob pogledu na nekatere institucionalne predstavnike imeti vtis, da dan osvoboditve proslavljajo z najmanjšim naporom, ker jim je zgolj koledarski in ne politični praznik, kaj šele trdno zakoreninjena osebna vrednota, prej nadloga in “obvezna naloga”, ki bi se ji najraje izognili; če pa jim to le ne uspe, se grejo miselne in besedne akrobate, pa še s figo v žepu. Govoriti o svobodi in demokraciji ni isto kot priznati osvoboditev izpod fašizma in se opredeliti za antifašista … Čast vseh je tudi tokrat rešil predsednik republike Mattarella, ki je dejal, da je “italijanski narod spoznal pravi obraz fašizma in se mu spontano uprl”. Združili so se ljudje različnih nazorov “in ubranili čast, ki jim jo je diktatura poteptala”. Zato je 25. april za Italijo “temeljni praznik miru, svobode in demokracije”. Nazadnje je predsednik nedvoumno zatrdil, da “brez spomina ni prihodnosti”. Zato ga moramo obujati. Kdor namreč pozabi svojo preteklost, je obsojen, da jo podoživi, je še zapisal Primo Levi.