Čebelar ni čebelar, sivka ni (le) lavanda
Jezikovnica (206)
K pisanju o čebelah in čebelarjih me je spodbudil letošnji svetovni dan čebel, ki smo ga obeležili prejšnji teden. Kot vemo, je svetovni dan čebel na pobudo Republike Slovenije razglasila Organizacija združenih narodov (OZN), izbran pa je bil rojstni dan slovenskega čebelarja in slikarja Antona Janše (1734–1773), ki velja za začetnika modernega čebelarstva in je bil učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru na Dunaju. O tem se lahko poučimo iz podatkov, dostopnih na Wikipediji. Še zdaleč pa se nam o Antonu Janši in njegovem zanimivem življenju ni treba poučiti samo v spletnih virih. Spomnim se, da sem v otroštvu prebrala biografski roman o našem t. i. prvem čebelarju, verjetno je to bila knjiga Zlati roj: roman o Janši (1988), ki jo je napisala pisateljica Mimi Malenšek (1919–2012) in je sicer namenjena odraslim bralcem.
A vrnimo se k temi današnje Jezikovnice oz. njenemu naslovu, ki je verjetno marsikatero bralko ali bralca zbegal. Kako vendar mislim, da čebelar ni čebelar. Kaj pa je, če ni čebelar?! Odgovor tiči v mestu naglasa. Kdor se ukvarja s čebelarstvom, je namreč čebelár (naglas je na zadnjem zlogu), čebélar (naglas je na drugem zlogu) pa je ptič (Merops apiaster), ki se prehranjuje z velikimi letečimi žuželkami, med katerimi so tudi čebele; njegovo drugo ime je legát, kar pomeni tudi papeškega odposlanca, najbrž je ptica dobila tako ime zaradi živopisanega perja, med katerim je tudi zlato rumene barve. Čebelárjev je v Sloveniji zelo veliko, čebélarjev pa veliko manj, saj gre za ptico, ki potrebuje specifičen življenjski prostor, gnezdi namreč v rovih peščenih sten, ki sestavljajo rečne bregove. Ker slednjih zaradi človekovega vpliva ni obilo, si je življenjski prostor našel v peskokopu, kakršen je na Bizeljskem na Štajerskem, videti pa ga je mogoče tudi na otoku Cona ob izlivu Soče.
In sivka? Gre za tipično enakopisnico in enakozvočnico, kakršna je tudi bazilika, o kateri sem pisala prav pred kratkim. Kot je bazilika lahko tako vrsta cerkvenega poslopja kot rastlina, je tudi sivka samostalnik, ki lahko označuje marsikaj. Ne le na Primorskem še posebej znano lepo dišečo in sivomodro cvetočo grmovnico (Lavandula angustifolia), katere prvi cvetovi se bodo začeli odpirati ravno te dni, temveč tudi pasmo gojene medonosne čebele (Apis mellifera carnica), ki se strokovno imenuje kranjska čebela, nestrokovno pa kranjica, kranjska sivka ali kar sivka. Vse navedeno piše v Čebelarskem terminološkem slovarju, ki je dostopen tudi na spletnem jezikovnem portalu Fran, kjer lahko v iztočnici kranjska čebela preberemo tudi pomensko razlago, s katero si lahko pomagamo pri razumevanju, zakaj je kranjska čebela imenovana tudi sivka. Gre za čebelo “s tremi ali štirimi širokimi sivimi pasovi dlačic na hrbtnih okrovih temnega zadka”. Ker pa je rastlina sivka tudi tista, na kateri čebele sivke srkajo medičino (ne medu!), najdemo v Čebelarskem terminološkem slovarju tudi njeno definicijo: “močno dišeča divja ali gojena sredozemska rastlina z dlakavimi listi in vijoličastomodrimi cvetovi v klasastih socvetjih, ki nudi čebelam zelo dobro medičinsko pašo, lat. Lavandula officinalis”.
Že vidim, da bo treba tudi o sivki oz. lavandi napisati kakšno Jezikovnico, samostalnik sivka pa, ko ga pišemo z veliko začetnico, postane tudi priimek, kar je jezikovno spet zanimivo.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
