Belo cvetoča cikorija
Jezikovnica (209)
Menda pred dvema letoma sem na teh straneh pisala o (divji) cikoriji oz. potrošniku, tisti žilavi rastlini, ki zmore rasti in cveteti tudi v takih neugodnih razmerah, kot jih nudijo razbeljeni poletni dnevi. Vendar samo od sončnega vzhoda do približno devetih, desetih. Že pozno dopoldne se namreč svetlo modra sončeca zaprejo. Drugo jutro pa se odprejo nova in ponudijo svojo medičino čebelam in drugim divjim opraševalcem, še posebej nekim drobnim osicam, ki neutrudno letajo od cveta do cveta. Potrošnikovi cvetovi so cvetica za tiste, ki zgodaj vstajajo/vstajamo. Ko se v zgodnjem jutru vrtim okoli hiše z zalivalko v rokah, da bi kultiviranim rastlinam, tistim, ki ne zmorejo prenesti suše, omogočila preživetje, mi potrošnikovi cvetovi delajo družbo. Čeprav je junija okoli petih ali pol šestih že povsem svetlo, je potrošnik še kar malce zaspan, sprva počasi razpira nekoliko pomečkane cvetne listke, dokler niso cvetovi povsem odprti. Potem nekaj ur cveti v družbi kultiviranih sosed, maslenic, katerih cvetovi so tudi enodnevni, kmalu pa se odpravi k počitku. Maslenice na gredi vztrajajo do večera, trata s potrošniki, ki je bila dopoldne videti kot sinje morje, pa je popoldne dolgočasno rjava, sredi peklenske opoldanske vročine ni niti sledu o jutranji modrini. Ker posamezen cvet cveti samo en dan, in še to samo zjutraj, ga je moja petletna hči, ki je ravno v fazi izumljanja novih besed (pahljača je po njeno hladilka, parkomat pa plačilnik), poimenovala cvetica enojutranjica (po vzoru muhe enodnevnice).
No, in sredi teh modrih cvetic enojutranjic sem nekega dne zagledala posebnico. Njeni cvetovi so bili beli, ne sinji. Še prašniki so bili beli. Bela nevestica sredi modrih sestric. Aha, sem si rekla, cikorija albinka, rastlina s cvetovi brez modrega barvila. Nič novega v kraljestvu narave, tak pojav sem zasledila že pri vijolično modrih spomladanskih žafranih, sredi katerih se je tu in tam pojavil bel primerek. Pa vendar me je stvar začela zanimati tudi po jezikovni plati …
Beseda albin je samostalnik, in sicer moškega spola. Njegova domača ustreznica je beličnik. Še zlasti zaradi sopomenke beličnik je tokratna tema Jezikovnice kot nalašč za ta čas. Beličniki so namreč tista zgodnja poletna jabolka, ki so zrela v času žetve, zato jim na Štajerskem pravijo tudi žitnice. Knjižno ime izhaja iz njihove svetlo zelene oz. rumene barve kožice, pod katero se skriva snežno belo meso izrazito sladko-kislega okusa. Božanska osvežitev poletnih dni …
Pomenska razlaga v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pravi, da je albin “človek ali žival, ki mu primanjkuje pigmenta”. Človek ali žival … Kaj pa rastlina? Potrošnik oz. cikorija ni ne človek ne žival. Slovenski pravopis 2001 sicer pozna še žensko obliko za albina, to je “beličnica”, in seveda moško ter žensko osebno ime: Albin, Albina. Dodajam, da je krajša oblika imena Albin – Bine (na misel mi pride znani slovenski ilustrator in karikaturist Bine Rogelj), imena Albina pa – Bina ali Binca (iz Albince); Albina Vodopivec je bilo pravo ime slovenske pesnice, katere psevdonim je bil Saša Vegri. V Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja izvemo, da izhaja samostalnik albin iz latinščine (albinus) v pomenu ’bel, belec’ oz. albus ’bel’. Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika izvemo še, da je albinizem “pomanjkanje pigmenta pri pripadnikih sicer obarvane vrste” in da je njegova sopomenka “beličnost”. Iz korena albin pozna Slovar slovenskega knjižnega jezika še eno besedo, spet samostalnik, to je “albino”, ki je označen s kvalifikatorjem biologija in je sopomenka za samostalnik albin (primer rabe: “delati poskuse na albinih”), lahko pa je rabljen tudi v pridevniški rabi, npr. albino postrv ali albino čebela – kot preberemo v Čebelarskem terminološkem slovarju, je to “čebela, ki ji primanjkuje telesnega barvila”.
In rastlina, ki je albinka? Presenetilo me je, da Botanični terminološki slovar sploh nima ne iztočnice albin niti albinizem, zato pa sem zasledila publikacijo dolgoletnega vodje ljubljanskega botaničnega vrta in avtorja številnih besedil o slovenskih rastlinah, dr. Jožeta Bavcona: Belo cvetoče različice v slovenski flori (2014). Kazalo, dostopno na spletu, pravi, da piše na strani 248 tudi o potrošniku. Se že veselim prebiranja knjige v fizični obliki!
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
