“Če ostaneš v Porabju, moraš biti zanesenjak”

POGOVOR – Dušan Mukič: novinar, pesnik, pisatelj, prevajalec in glasbenik, ki si neutrudno prizadeva za oživljanje jezika, kulture in skupnosti Porabskih Slovencev

Prve dni maja je bil na krajšem dopustu na Goriškem rojak iz Porabja Dušan Mukič, novinar, pesnik, pisatelj, prevajalec in glasbenik. Je odgovorni urednik televizijskih oddaj Slovenski utrinki na madžarski javni televiziji, ki jih pripravljajo za Porabske Slovence, pa tudi dopisnik tednika Porabje, ki ima uredništvo v Monoštru. V našem zamejstvu smo ga lahko že spoznali, saj je leta 2023 v Trstu prejel literarno nagrado vstajenje. Leta 2022 je za sonetni cikel Vse pride pa mine prejel prvo nagrado v kategoriji odraslih na literarnem natečaju Porabske litere. Aprila 2019 je predsednik RS Borut Pahor njemu in družini podelil medaljo za zasluge za dolgoletno raziskovanje in ohranjanje slovenske kulture ter kulturne dediščine v Porabju.

Kaj nam lahko poveste o sebi in svojem delu na madžarski javni televiziji?

Rojen sem v Sombotelu, madžarskem regijskem središču, oddaljenem 60 km od Porabja. Tam sem živel do svojega 18. leta, ko sem maturiral, nato sem se pa odpravil na študij v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti sem končal slovenščino in zgodovino, na Fakulteti za računalništvo in informatiko še programiranje. To mi pride prav na televiziji, saj je tu veliko dejavnosti, ki so povezane z računalništvom. Od januarja 2022 sem namreč odgovorni urednik televizijskih oddaj Slovenski utrinki. To je moja glavna dejavnost, saj sem na madžarski televiziji zaposlen kot novinar že osemnajst let. Naše oddaje Slovenski utrinki prihajajo na spored madžarske televizije vsakih štirinajst dni, vsak drugi četrtek, posamezna oddaja pa je dolga 26 minut. Ne zdi se veliko, v bistvu pripravljamo dve oddaji na mesec, in vendar napolniti oddajo iz naših šestih vasi je strašno težko. Zaradi tega zahajamo tudi v Prekmurje in drugod po Sloveniji. Imamo tudi madžarske gledalce, ki jih zelo zanimajo prispevki iz Slovenije, predvsem tisti o izletih in kulinariki. Oddajamo tako v porabskem narečju kot v slovenskem knjižnem jeziku. Oddaje podnaslavljamo, saj je naše porabsko narečje precej oddaljeno od slovenskega knjižnega jezika. Če kdo pred mikrofonom govori v slovenskem jeziku, to podnaslavljamo v madžarščini, in obratno. Kot zanimivost naj povem, da nam je nekdo iz osrednje Slovenije napisal pismo, naj podnaslavljamo tudi porabske izjave v knjižni jezik. Temu pa nismo mogli ustreči, saj bi na zaslonu bilo preveč črk.

Slovenski utrinki so v celoti financirani iz madžarskega proračuna, pomoči iz Slovenije tu ne potrebujemo. Našo ekipo sestavljajo dva novinarja, zaposlena pri javni televiziji, in snemalec-montažer, podjetnik; temu pravimo “gverilska ekipa”, saj sedemo v avto in gremo.

Redno sodelujete tudi pri tedniku Porabje.

Naš tednik ima uredništvo v Monoštru, središču Porabja, ki ga sestavlja šest vasi, nič več. To je mestece z osem tisoč prebivalci. Tednik ima samo tri notranje sodelavce, poleg teh pa od deset do petnajst dopisnikov. Vsako četrtletje izdajamo tudi Mlado Porabje, revijo za porabsko mladino. Napisana ni samo zanjo, saj za revijo pišejo porabski otroci in srednješolci. To je za obstoj naše skupnosti zelo pomembno! Časopis pišemo tako v porabskem narečju, ki je pravzaprav veja prekmurskega narečja, kot v knjižnoslovenski različici. To pa zato, ker naši starejši ljudje razumejo predvsem narečje, to jim je domače; prispevke najraje berejo v svojem narečju.

V Monoštru imate še marsikaj, tudi radio.

Radio Monošter je naša samostojna krajevna radijska postaja. Imamo slovenski dom, Slovenski kulturni in informacijski center, to je osrednji prostor Porabskih Slovencev: v tej zgradbi deluje Radio Monošter. Od leta 2012 oddaja ta radio štiri ure dnevno, med 12. in 16. uro. Kar 75 % prispevkov je v porabski različici slovenskega jezika, ne pa v knjižnem jeziku. Radio ima pet zaposlenih, pretežno ga financira madžarska država, deloma tudi Slovenija.

To so naši trije poglavitni mediji.

Kakšen je družbeni oz. kulturni utrip v Porabju?

V šestih vaseh v Porabju se veliko več dogaja kot v navadnih šestih vaseh na Madžarskem ali morda tudi na Goričkem. Imamo namreč zelo pestro kulturno, pa tudi gospodarsko življenje. Pravkar so zagnali dva razvojna programa, ki sta ju financirala tako madžarska kot slovenska država. Na številnih področjih se čuti, da se nekaj ohranja, razvija. Če smo recimo pred desetimi leti tožili, da nimamo dosti mladih, se v zadnjih petih letih čuti razlika: odmaknili smo se z mrtve točke. Iz leta v leto se v slovensko aktivno skupnost vključuje vedno več mladih. Porabskih Slovencev je po zadnjem ljudskem štetju okrog 3900. Zanimivo v spremembi narodne zavesti je to, da so nas pred desetimi leti našteli 2800. V desetih letih se je torej število pripadnikov porabske skupnosti povečalo za tretjino: to je velik dosežek naših krovnih organizacij, pa tudi medijev in šole.

Kaj bi nam povedali o vaših šolah?

V Porabju imamo dve dvojezični osemletni osnovni šoli, v Gornjem Seniku in Števanovcih. Imajo pet tedenskih ur slovenskega jezika, imajo predmet, ki je precej samosvoj, to je spoznavanje slovenstva: spoznavajo porabsko tradicijo in slovensko izročilo. Polovica vseh predmetov pa je dvojezična, se pravi, da poučujejo v isti uri v madžarskem in slovenskem jeziku. V Monoštru imamo gimnazijo in srednjo šolo, kjer je slovenščina izbirni predmet. Slovenski jezik se lahko študira tudi na univerzitetni ravni, in sicer na univerzi v Sombotelu in Budimpešti.

Kateri je v glavnem pogovorni jezik med mlajšimi?

To je zelo občutljivo vprašanje. Aktivna mladina se med sabo seveda pogovarja slovensko. “Aktivnih” mladih pa je zaenkrat razmeroma malo. Žal opažamo, da je pod 30. letom pogovorni jezik madžarščina. Do 40. leta se mladi že pogovarjajo v knjižnem jeziku, ki so se ga naučili v šoli. Štirideset let je nekaka ločnica. Jaz in starejši od mene še prinašamo od doma narečje, mlajši pa ne več, ker se slovenski jezik v družinah malo uporablja. Mlade generacije se v bistvu učijo knjižnega jezika; težko rečemo, da je to materinščina, pogovorni jezik pa ja. Od spodaj se torej gradi neka nova skupnost. V bazi niso več porabski govorci, nastaja pa neko novo zdravo jedro.

Kar se tiče študija, so pripadniki moje generacije šli v Ljubljano, tam dokončali fakulteto in se vrnili v Porabje. Zanimivo je, da v zadnjih letih mladi gredo na enotedenski tečaj slovenskega jezika v Ljubljano in se že po tistem vrnejo na Madžarsko, kjer študirajo in ohranjajo stik s slovenskim življenjem v Porabju. Danes zelo redko najdemo koga, ki bi šel študirat v Ljubljano. Trenutno imamo v slovenski prestolnici eno samo študentko, v Mariboru pa trenutno ni nikogar.

Doživljamo beg možganov. Moja mama je bila prva študentka iz Madžarske v Ljubljani, takrat v celotni Jugoslaviji. Tudi v njeni generaciji so bile študentke, ki so se poročile v Slovenijo in tam ostale. Gre za 10–15 oseb, strokovnjakov, ki nam še danes manjkajo. Tudi v moji generaciji so bile študentke, ki so se daleč poročile in se nikdar ne bodo vrnile v Porabje. Smo pač na obrobju … Malo nas je in tisti, ki smo aktivni, smo precej preobremenjeni. Če ostaneš v Porabju, moraš biti zanesenjak.

Tudi v Porabju imate dve krovni organizaciji.

Da. Ena je civilna, Zveza Slovencev na Madžarskem, to je pravzaprav zveza kulturnih skupin. Državna slovenska samouprava pa je politični organ; ta ima stike z madžarsko državo, medtem ko ima zveza Slovencev bolj s slovensko. Organizaciji se nekako dopolnjujeta, organizirata ogromno dogodkov in na različne načine pomagata Porabskim Slovencem. Državna samouprava črpa madžarske vire, zveza Slovencev slovenske.

Pred dvema letoma ste prejeli literarno nagrado vstajenje za avtobiografsko pripovedno besedilo Ljubljana skoz’ moja očala, v katerem opisujete svoja študentska leta v Ljubljani.

V Porabju imamo knjižno zbirko Med Dravo in Muro. Ob vsakem Božiču vsak bralec časopisa Porabje že 27 let prejme knjižni dar. Značilnost zbirke, za katero je moj oče Francek Mukič tudi napisal prvi porabski roman, je, da je tako v knjižnem jeziku kot v porabskem narečju. Urednik Franci Just me je naprosil, naj tudi jaz kaj napišem, morda nekaj o tem, kar me je najbolj zaznamovalo. In nastalo je delo o mojih sedmih študentskih letih v Ljubljani. V bistvu sem na mladosten in spominski način napisal o svojih letih v prestolnici, osrednja nit zgodbe pa je iskanje identitete v Ljubljani, kako na trenutek podvomim o svojem slovenstvu in začnem razmišljati o tem, da sem pravzaprav Madžar, in kako do konca romana pride spoznanje, da sem Slovenec, toda ne Slovenec v Sloveniji, ampak Slovenec v Porabju, Slovenec na Madžarskem. Mislim, da je to naša prava identiteta: mi nismo Madžari, nismo Slovenci iz Slovenije, smo Porabski Slovenci. Ko so me nekega pomladanskega dne klicali iz Društva slovenskih izobražencev iz Trsta, sem bil ves srečen, da sem za to knjigo prejel nagrado vstajenje.

Ste tudi pesnik.

Da, edini pisec, ki piše poezijo v slovenskem porabskem narečju. Vsako leto imamo sicer literarni natečaj, imenuje se Porabske litere. Na vseh treh natečajih sem doslej sodeloval in se tudi dobro odrezal. V porabščini sem napisal sonetni cikel in tudi haikuje. Veliko sem tudi prevajal iz evropskih klasikov, tudi iz angleščine, ogromno iz slovenščine. Vedno iščem izrazne zmogljivosti našega narečja. Porabskim Slovencem želim pokazati, da je v njihovem jeziku možno napisati kakovostna literarna dela.