Patrick Quaggiato o kantati Grmada v pristanu, med zgodovinsko bolečino in glasbeno lepoto
Na letošnji Prešernovi proslavi v Trstu so gledalci v dvorani prvič slišali kantato Grmada v pristanu, ki jo je za solo tenor, otroško-mladinski zbor, mešani zbor in simfonični orkester napisal skladatelj Patrick Quaggiato, verze pa je priredila Nina Pahor po noveli Borisa Pahorja. O nastanku, pomenu in izvedbi kantate smo se pogovorili prav z goriškim skladateljem.
Kako in kdaj je nastala zamisel za kantato?
Zamisel sega v leto 2019, ko sta me krovni organizaciji SSO in SKGZ poklicali, da bi 100-letnico požiga Narodnega doma v Trstu obeležili s kantato. Pobudnik za kantato je bil kulturni delavec Martin Brecelj. Ideja je bila uglasbitev novele Borisa Pahorja Grmada v pristanu. Novela kot taka se ne da neposredno uglasbiti, saj je besedila preveč, zato jo je Nina Pahor priredila v proste verze, da je bilo delo lažje – dogodki so bolj zgoščeni, nekatere segmente pa prepustiš glasbi, da celota ne postane predolga.
Februarja 2020 sem prejel končno besedilo in 24. februarja zapisal prvo noto. Nato je napočila pandemija, ki nas je priklenila na domove. Čeprav nas je stanje zbegalo, sem se po drugi strani lahko v miru lotil ustvarjanja. Težko rečem, kako bi šlo ob običajnih vsakodnevnih obveznostih. Kantato sem zaključil maja, slaba dva meseca pred slovesnostjo, ki pa je zaradi pandemije odpadla oz. bila prestavljena. Takrat je bilo predvideno, da bi postavili velik oder pred Narodnim domom, vendar je bilo več neznank, predvsem v primeru slabega vremena in samega zaprtja ulice Filzi za promet. Nihče pa si ni predstavljal, da bo načrte povsem prekrižala pandemija.
Katere so značilnosti kantate?
Kantata je zahtevna, saj smo že od začetka želeli vključiti simfonični orkester, mešane zbore in otroški zbor, zato je bilo treba napisati ogromno not. Vsebuje precej kontrastov. Uporabljal sem “filmski” stil, saj menim, da danes najbolj pritegne širše občinstvo; drugi slogi pritegnejo le določene skupine poslušalcev. Začne se z umirjeno melodijo, ki ponazarja lepoto in vsakdanji vrvež življenja v Trstu, sledi prelom, prehod v bolj “jezno”, hitro, disonančno glasbo. Od tod dalje nastopijo tudi solist, med krstno izvedbo Tomaž Grassi, ter zbori: Mešani pevski zbor Jacobus Gallus, ki ga vodi Marko Sancin, Mešani pevski zbor Lipa, ki ga vodi Tamara Ražem Locatelli, ter Mešani pevski zbor Rdeča zvezda, ki ga vodi Rado Milič, in Otroški pevski zbor Fran Venturini, ki ga vodi Suzana Žerjal. V svoja dela rad vključujem otroške zbore, to zaznamuje moj opus. Napisal sem veliko skladb za otroke in tudi v tej kantati sem jim namenil nekatere dele – zdi se mi pomembno, da se pokaže tudi otroški pogled na dogajanje, ki zelo pritegne poslušalca in je glasbeno funkcionalen. Tudi novela govori o otrocih, ki so doživljali tiste čase in pretresljive prizore, kot so plameni, ki so zajeli Narodni dom. Hkrati se mi zdi pomembno, da so bili otroci, ki so sodelovali, seznanjeni s tem delom zgodovine, ki se včasih pozablja ali se v šoli prehitro preleti. To je bila priložnost, da se česa naučijo in se osebno približajo občutljivi temi naše preteklosti.
Napisati vesele skladbe seveda ni bilo mogoče, čeprav se kantata konča pozitivno z besedami: “Izpod pepela se je rod slovenski kot feniks prebudil.” Glasba se na koncu zopet razneži, kot na začetku, pred prihodom težkih časov, z odtenkom upanja in optimizma, da se stvari vračajo v normalo. Posebnost kantate je tudi sredinski prelom, kjer se glasba za trenutek ustavi in vanjo vdre monolog oz. “parlato” – kot da črnosrajčnik vlomi v dogajanje, trka na vrata in kriči, naj se odprejo. To ponazarja vdore in čas, ko so se Slovenci tajno zbirali, da bi ohranjali slovensko besedo. To je res mojstrsko opravil gledališki igralec Danijel Malalan, ki je Prešernovo proslavo tudi povezoval.
Izvedba ni šla po načrtih in ni zaživela pred Narodnim domom. Si bil kljub temu zadovoljen z izvedbo in trenutkom?
Zelo zadovoljen. Nismo imeli veliko vaj, vendar mislim, da smo v danem času naredili veliko, tako orkester kot zbori. Seveda bi kantata z več vajami še dodatno dozorela, vendar sem s krstno izvedbo, vzdušjem med izvajalci in odzivom publike res zadovoljen. Aplavz je bil dolg, nekateri so mi povedali, da jih je kantata ganila do solz, kar priča o tem, kako globoko so ti tragični dogodki še vedno zapisani v našo skupnost. Moj cilj je bil, da kantata poslušalcem nekaj pusti v razmislek. Mislim, da mi je uspelo.
Bomo kantato lahko slišali še kdaj? Zasedba je precej velika in verjetno težko izvedljiva na vsakem odru …
Upam, da ja. Kantata je bila zamišljena za velik dogodek, kar se pozna tudi v razsežnosti celotne zasedbe. Če bi jo preveč zmanjšali, bi tvegali zmanjšanje pomena obeležitve. Dela je veliko – poleg primernega odra je treba uskladiti vse izvajalce in celoto organizirati ter zrežirati. Tokrat je Glasbena matica opravila res dragoceno delo, saj je Prešernova proslava potekala pod njenim okriljem. Kantata se konča z upanjem in s tiho obvezo, da bomo to zgodbo nosili naprej. Zato tudi iskreno upam, da bo še kdaj priložnost, da zaživi tudi na drugih odrih, tako pri nas kot v matici.
