Magija preroškosti, sočasnosti, večnosti

Ob nedavni mali slovesni maši Rossinija, baletnem Večeru Petit / Wheeldon / Pastor ter Brecht – Weillovi družbenokritični operi v tržaškem gledališču Verdi

Ob 4. obletnici vojne v Ukrajini

Še mi odmevajo mehki toni zadnje malo znane mojstrovine Petite messe solennelle (Male slovesne maše) Gioachina Rossinija (1792-1868) in harmonija gibov Serata Petit / Wheeldon / Pastor, baletnega večera omenjenih znanih koreografov in izbrane plesne zasedbe rimskega gledališča Teatro dell’Opera di Roma. Ko pišem te vrstice o nenavadni operi dua Kurt Weill (1900-1950) in Bertolt Brecht (1898-1956) Aufstieg und Fall der Stadt Mahagonny (Vzpon in propad mesta Mahagonny), razmišljam na sosledje časa, v katerem se klasika meša in oplaja s sodobnostjo, večnostjo. Po veliki sezoni Seviljskega brivca, Tatinske srake, Pepelke itd. se je še ne štiridesetletni Rossini umaknil v Pariz, kjer je še ustvaril intelektualno prefinjene Starostne grehe ter mašo. Ta je očarala publiko Teatra Verdi ob Božiču z izvajalno močjo domačega orkestra pod taktirko Giulia Prandija in zbora Paola Longa. Okusili smo zapozneli izraz nepričakovane duhovnosti, ki je prišel na dan s silovitostjo kraške ponikalnice iz tolmunov umetnikove depresije in ustvarjalnega molka.

Po Svetih treh kraljih so se še zvrstile ponovitve (žal) edine baletne predstave v sezoni Teatra Verdi. Izvrstne plesalke in plesalci so odigrali poduhovljene in slikovite intermezze na nekonvencionalno baletno glasbo, s sijajnimi kostumi. Najprej je bila klasična (Mahler in Fauré), asocirana z barvitostjo modnega ustvarjalca Yvesa Saint-Laurenta, za plesa legendarnega Rolanda Petita (1924-2011), potem sodobnejša Ezia Bossa in priredba Vivaldija s prepoznavnimi vzorci stilistke Anne Biagiotti za angleškega koreografa Christopherja Wheeldona (1973), na koncu še nezadržni “hipnotični” Ravelov Bolero s prefinjenimi kostumi Tatyane Van Walsum za veliko zasedbo in koreografijo Poljaka Krzystofa Pastorja (1956). Gracijo, zasanjanost, eros in poezijo neizrekljivih čustev so z neverjerno lahkoto in energijo podoživeli solisti Eleonora Abbagnato (vodja plesne zasedbe in etoile prvega plesa La Rose Malade), Alessandra Amato, Federica Maine, Marianna Suriano, Alessio Rezza, Simone Agrò, Claudio Cocino, Michele Satriano in Giacomo Castellana v sozvočju z odličnimi soplesakami in soplesalci ter domačim orkestrom pod taktirko angleškega dirigenta Davida Garfortha.

Presunila nas je Brecht – Weilova peta in recitirana metafora kapitalistične družbe, povojne weimarske in prednacistične Nemčije, v preobleki izmišljenega ameriškega mesta Mahagonny, sodobne Sodome in Gomore (1927-29) in istodobne londonske ambientacije Opere za tri groše (1928), ki ožigosa simetričnost in skladnost med svetom londonskega kriminala in pokvarjene buržoazije. Prva je bila na sporedu med januarjem in februarjem v Verdiju, druga pa lani v Ljubljani v skupni postavitvi mestnih SNG Drama in SNG Opera in Balet.

V obeh zgodbah nastopajo janusovski dvolični liki, ki poosebljajo nasprotujoče si značaje. Ustanovitelji Mahagonny, prestolnice denarja, užitka (hrane, seksa, boksa in alkohola) in neomejene svobode sredi puščave, so zločinci, hkrati tožilci, branilci in sodniki nedolžnega Jimmyja, njegova zaročenka, prostitutka Jenny, ga na koncu ne reši. Tudi v Operi za tri groše prijateljuje glavni šef londonske policije z vodjo lažnih beračev, hudodelcev… Današnja psihodrama zahodnega kapitalizma, od škandalov pokojnega finančnika Jeffreya Epsteina, pri katerih so soudeleženi ugledni predstavniki svetovne elite, celo do osupljivega liderja ZDA Trumpa, kaže na analogije in sorodnosti z obema moralnima burkama, ki sta že izraz preroške kritike masovne kulture.

Epsko brechtovsko gledališče s svojo družbenokritično, dialektično, marksistično in potujitveno metodo, pa tudi eklektično zasnovana popularna glasba Kurta Weilla, ki posega po kabaretu, jazzu, tangu in valčku, zborovskih parodijah, inovativnih songih in klasični vokalni tradiciji, še naprej odmevata utrip časa. Gre za kontinuum, v katerem ni prave meje med petjem, recitacijo, plesom in četrto steno prizorišča. To smo lahko ponovno občutili na tržaški reprizi, ki sta jo oplemenitili režija nemškega specialista Brechta in sodelavca Strehlerja Henninga Brockhausa (za koprodukcijo gledališč iz Parme in Reggio Emilie) ter vodenje domačega orkestra šarmantne Beatrice Venezi. Za nekatere sporno dirigentko, ki je sama potrdila aktualnost vizije in moč glasbe dua Brecht – Weill, je tržaško občinstvo nagradilo z navdušenim aplavzom.

Razen pripovedovalca Giacoma Segulie so bili vsi tržaški izvajalci operni pevci. Pri lanski ljubljanski postavitvi Opere za tri groše režiserke Mateje Koležnik in dirigenta orkestra, mednarodno priznanega soproga Marka Letonje, pa so bili glavni interpreti igralci Drame, stranski liki pevci Opere in baleta. Kot se ve, Weillove songe in vokalno glasbo lahko poljubno izvajajo eni in drugi, znani so npr. prvi performansi Weillove žene Lotte Lenya in tudi sodobnejši Louisa Armstronga in Elle Fitzgerald, Milve, Laure Betti , da ne govorimo o Alabama songu Doorsov…

V ljubljanski bogati dramaturški, scenografski, kostumografski in seveda igrani postavitvi Koležnikove, ki je prava zvezda v nemškem gledališkem prostoru, smo pogrešali polnost in neposrednost izvirnega libreta, njegovo luteransko in iluministično resničnost, pa čeprav je posredoval slovenski prevod prefinjeni Ervin Fritz. V Verdiju pa smo le uživali ob razboleli poeziji svetopisemskih laičnih parabol v Brechtovi klasični nemščini. 

P.S. 24. februarja so minila štiri leta od vdora ruske vojske v Ukrajino. Glasbeni direktor Bolšoj teatra Tugan Sohiev je takrat odstopil iz protesta. 48-letni glasbenik, rojen v Severni Osetiji, je zapustil domovino in odtlej dirigira po svetu, tudi v Italiji. Želeli bi, da bi se lahko čim prej vrnil, tako kot ostali predstavniki kulturne in politične diaspore in milijoni (navadnih) beguncev, ki so bili primorani zapustiti domovino zaradi vojne v Rusiji, Ukrajini in drugih prizadetih državah nekdanjega sovjetskega imperija.

Fotografije:

1. fotografija: V črno-belem posnetku neznanega avtorja, natisnjenem v gledališkem listu uprizoritve Opere za tri groše v ljubljanski Operi, sta nemški politično-umetniški duo Bertolt Brecht (stoje), ki je ostal vseskozi zvest Evropi, in glasbenik Kurt Weill, ki je po begu iz nacistične Nemčije zaslovel tudi s svojo popularno glasbo in ostal v ZDA.

2. fotografija: Mogočna skupinska slika Verdijevega zbora, orkestra in solističnih pevcev z mladim dirigentom Giuliom Prandijem, ki so mestoma tudi pretresljivo izvedli Rossinijevo Malo slovesno mašo lanskega 23. decembra. 

3. fotografija: Sugestivni izrez drugega dela Baletnega večera Petit / Wheeldon / Pastor v tržaškem Verdiju. Ravelov Bolero s harmonično lahkimi rimskimi baletniki v slikovitih osvetljavi Stefana Laselve in koreografiji poljskega sodobnega talenta Krzystofa Pastorja.