Če bi v Rimu zmanjšali enako število parlamentarcev…
Pred nedavnim smo objavili daljše poročilo o devinskem zasedanju razširjenega deželnega tajništva, na katerega so bili povabljeni tudi izvoljeni upravitelji SSk. Glavna tematika je bila tedaj obravnava zakonskega odloka št. 95/2012 o ureditvi porabe javnih sredstev, t. i. “spending review”. 17. člen tega zakonskega odloka predvideva zmanjšanje števila pokrajin: v njem so določeni kriteriji, po katerih bodo tovrstne upravne enote imele pravico do obstoja. Po novem naj bi nove pokrajine morale imeti najmanj 350.000 prebivalcev in meriti vsaj 2.500 kvadratnih kilometrov. Za našo deželo to pomeni ukinitev dveh pokrajin, goriške in pordenonske. Zlasti ukinitev goriške upravne enote zadeva neposredno našo slovensko narodno skupnost, hkratno preživetje razširjene tržaške pokrajine v novih okoliščinah pa prav tako skrbi.
O tem smo se pogovorili s predsednikom tržaške pokrajinske skupščine Mauriziom Vidalijem.
Držal bi se številk! Tržaška pokrajina v sedanji obliki šteje 24 svetnikov: od teh je 7 Slovencev. Slovenec je podpredsednik pokrajinskega odbora, Igor Dolenc (DS), Slovenki sta predsednici svetovalskih komisij, Elena Legiša (Zveza levice) in Maida Canziani (Italija Vrednot). Podpisani pa sem predsednik skupščine. Goriška pokrajina šteje prav tako 24 svetnikov, ok katerih so štirje Slovenci. Podpredsedniško mesto zaseda Mara Černic. Seštevek slovenskih svetnikov tržaške in goriške pokrajine znaša 11 enot. V zadnjih letih je bilo, če se omejim na Tržaško, tudi zaradi te prisotnosti za slovensko narodno skupnost veliko storjenega, od vidne dvojezičnosti (dvojezične table smo prvič od druge svetovne vojne dalje postavili na pokrajinskih cestah, ki so na območju tržaške občine) do korenitega propravila poslopja šole Stefan in Zois pri Sv. Ivanu. S tremi milijoni evrov je to največja investicija na šolskem področju na Tržaškem nasploh.
Če bi zakon 214 iz leta 2011 obveljal tudi v naši deželi, bi posledično ustanovili le prenovljeni pokrajini videmsko in tržaško: vsak prenovljen pokrajinski svet bi štel po deset svetnikov. Ta podatek nas zelo skrbi, saj bi bila potemtakem prisotnost slovenskih predstavnikov v novi tržaško-goriški upravni enoti dejansko izničena. Še hujše pa je tole: nove svetnike ne bi izvolili volivci, ampak bi jih po izrazito nedemokratičnem sistemu imenovali župani in občinski svetniki na območju novega povečanega pokrajinskega ozemlja. Take novosti nam vsiljujejo ravno v tem času, ko si vsi polnijo usta z novo volilno reformo, ki naj bi volivcem poverila neposrednejšo možnost izbire lastnih kandidatov! Nezaslišano pa je po mojem menju tole: sedanji demokratično izvoljeni pokrajinski svetniki bodo morali na vrat na nos na podlagi normativa zapustiti svoje položaje in jih prepustiti novim, poudarjam, novim imenovanim svetnikom! Niti fašizem si ni upal takih potez!
Ali je mogoče ta potek dogodkov zaustaviti?
Dežela FJK ima od leta 2008 pravico odločati, da taka določila sprejme ali ne. Preureditev pokrajin se dežel Doline Aosta in Južne Tirolske ne tiče, upam, da bomo zato tudi v naši deželi ohranili dosedanji status. Ko bi pa šli na novo pot, bi bila naša manjšina, v primerjavi z nemško in francosko, edina oškodovana! Predsedniki pokrajinskih svetov dežele FJK smo na deželnih avdicijah glede tega posredovali naše poglede in rešitve.
Katere?
Izhajali smo iz prepričanja, da bi na deželnem območju morale še naprej ostati pokrajinske enote v neokrnjeni obliki. Predrugačiti pa bi morali njihove pristojnosti, sprejeti nove in prepustiti nekatere občinskim upravnim enotam. Resnici na ljubo smo že pred dvema letoma, ko še ni bil govor o tem preustroju, predlagali, da bi pristojnosti t. i. ustanov druge stopnje (ATER, ustanove, ki se na deželni ravni ukvarjajo z energijo, kmetijstvom, univerzitetnimi konzorciji, prostorskim načrtovanjem) prevzeli nase. To so ustanove, ki imajo po obliki podjetja svoj upravni odbor in celotno upravno strukturo, ki dejansko veliko stane. Naš predlog je zato temeljil na izraziti varčevalni filozofiji, na številkah! Absurd je tudi v tem, da bi poenotenje pokrajin v nekaterih deželah po Italiji celo privedlo do sobivanja dežele same z eno smo prokajino! Obenem, v primeru, da bo ta zakon obveljal tudi pri nas, bi nova tržaško-goriška pokrajina imela le tri pristojnosti, in sicer okoljski resor, resor javnih prevozov in resor višjih šol. Potemtakem je nesmiselno, da tako urejene enote sploh obstajajo! Verjamem, da so tudi v medijskem linčanju v duhu lova na čarovnice postale pokrajine grešni kozel. Nihče ni pomislil, da stroški za vzdrževanje enega samega parlamentarca stanejo letno davkoplačevalca več kot celotna letna bilanca, ki jo je treba odmeriti sejninam tržaškim pokrajinskim svetnikom s podpisanim vred. Zakon predvideva odpravo 50 pokrajin: če bi v Rimu zmanjšali enako število parlamentarcev … to bi bil prihranek! Res je, da dobršen del bilance pokrajinskih ustanov sestavljajo uslužbenci: njihova prekvalifikacija na višji upravni enoti – dejansko deželi – bi gotovo dodatno bremenila žepe davkoplačevalcev. Od sedanjih 63 milijonov evrov bi se strošek dežele za uslužbence povišal za 27 milijonov evrov letno. Naj zato zagovorniki ukinitve pokrajin na podlagi golih številk upravičijo svoja stališča.
Usodni dan, ki ga vsi težko pričakujemo, bo 6. novembra. Takrat se bo ustavno sodišče izreklo glede priziva dežele FJK in drugih petih dežel proti ukinitvi pokrajin in na splošno proti zakonu 214 iz leta 2011: ker še verjamem, da živimo v pravni državi, sem prepričan, da nas bo razsodba nagradila. Če že ne bomo doživeli dokončne zmage, bomo vsaj imeli možnost, da po naravni poti končamo to zakonodajno dobo in da bomo morda imeli še možnost, da bodo predstavnike predrugačenih pokrajinskih svetov izbirali volivci.
Ali menite, da dežela pri vložitvi priziva ni imela fige v žepu?
Upam, da ni. Formalna drža predsednika Tonda glede “spending review” do pristojnega sodišča je bila neoporečna, skrbijo pa me izjave nekaterih deželnih svetnikov in odbornikov, ki naše bitke še zdaleč ne podpirajo.
Glede preteklosti tržaške pokrajine pa bi veljalo poudariti še to. Od Londonskega memoranduma iz leta 1954 do leta 1994 je tržaška pokrajina štela vedno 24 svetnikov. Po dekretu Pallamara pa je bilo določeno, da je od tega števila bilo treba 21 svetnikov izvoliti v občini Trst, le tri svetnike pa na ozemlju okoliških občin. Leta 1995 pa so sekcijski tajniki stranke Slovenska skupnost v okoliških občinah in odv. Peter Močnik vložili priziv proti temu dekretu, ki je bil neoporečno in načrtno uperjen proti slovenskim volivcem in levičarjem. Po sodni zmagi je bilo mogoče izvoliti 12 svetnikov v tržaški občini, 12 pa v okoliških. To je bila za našo narodno skupnost velika zmaga. Do leta 1994 je bila s takim volilnim razmerjem tržaška občina dejansko že neke vrste metropolitanska občina, za katero se danes nekateri še ogrevajo: kakšen smisel je zato imela tedaj pokrajina Trst? Okoliške občine niso imele nobene reprezentativnosti v tako zasnovanem pokrajinskem organu, kot tudi v prihodnje je ne bodo imele, če bi šli na pot poenotenja tržaške in goriške pokrajine. Tudi v tem vidiku podpiram sedanji priziv dežele zoper ukinitev pokrajin.
IG
