Brez rokavic

Na stopnicah (174)

Z veseljem bi pisal o tem, da smo s pustnimi šemami pregnali zimo – in tako lahko romajo kape, rokavice in debeli zimski puloverji h kraju, nekam na varno pred molji. A “brez rokavic” mislim nekoliko drugače; v smislu, da nekdo sname rokavice in se s tem stvari loti zares, brez ozirov in zadržkov. Brez fines in fasade. Brez usmiljenja. Da se neha pretvarjati. Lahko bi rekli še drugače: da volk sname ovčjo kožo. Ko te dni opazujem dogajanje po svetu, žalosten ugotavljam, da smo prišli tako daleč. Velikim se ne da niti pretvarjati več, da je njihovo početje v korist naroda, družbe in človeka. Počni, kot ti ukažem, ali pa te poteptamo in ponižamo. “Navaden” človek, običajen državljan je jasno soočen s tem, da je samo kolesce v aparatu oblasti in denarja. Brez sramu ga kupijo, izžamejo do zadnje kapljice – in ga po znižani ceni prodajo naprej.

Pred kakšnim mesecem sem prebral, da so odkrili, da je podjetje Meta (lastnica Facebooka, Instagrama …) imela na straneh za spletno igralništvo vgrajene sledilnike in je osebam, ki so kazali znake zasvojenosti, na straneh svojih družabnih omrežij potem nenehno prikazovala igralniške oglase – ter jih s tem ponovno pehala v odvisnost. Ne, niso v imenu neke družbene koristnosti ali človekoljubja tem osebam prikazali oglasov za odvajanje, za izhod iz njihovega pekla – še globlje vanj so jih zavajale. V imenu dobička. Ter seveda pri tem kršile tudi zakonodajo o varstvu osebnih podatkov. Pred slabimi sto leti so se tobačne firme vsaj pretvarjale, da niso vedele, da ima kajenje smrtonosne posledice – zdaj se ni treba več pretvarjati: rokavice finosti z rok in pokončaj sočloveka! Če smo do nedavnega živeli v nekakšni sanjski iluziji dobrohotnosti in varnosti naše družbe, da smo tako na ulici kot na spletu relativno varni, se te sanje sedaj podirajo. Na vsakem koraku na nas prežijo škodoželjneži, ki bi nas radi spravili na dno, tako da bodo na naših hrbtih priplezali višje. Jih demokracija in človekove pravice pri tem kaj dosti ovirajo? Pa kaj še! Z dovolj denarja si kupijo vse strukture in mehanizme družbe, da to celo počno v imenu demokracije in splošnega blagra. Nietzsche je govoril o nadčloveku – in točno to počnejo; njim je vse dovoljeno. In dozdevno jih nič in nihče ne ustavi. Za nas“navadne smrtnike” je to lahko trenutek streznitve: da nikoli ni bilo zares drugače, da smo bili v dobršni meri žrtve pretvarjanja in leporečenja. Postavili smo si visoke norme in tako dolgo ponavljali, da bi moralo biti tako, da smo začeli verjeti, da je res – v ozadju pa so tekli drugačni računi in drugačni postopki; deklarativno smo bili proti suženjstvu, pa smo veselo kupovali tekstil iz kitajskih “sweat shopov”. Deklarativno smo bili za enakost med spoloma, pa mižali na eno oko in si zatiskali ušesa pred nasiljem v sosednjem stanovanju. Deklarativno smo bili za demokracijo, a smo ob vsakih volitvah špekulirali, kako voliti, da bomo plačali manj davkov. Tako dolgo smo se pretvarjali – in s tem eden drugega držali v šahu –, da na Zahodu živimo v obljubljeni deželi, da smo na koncu to kar začeli verjeti. In v tej špranji med našim deklariranjem in našo resničnostjo se je zaredila najhujša možna nesnaga. To špranjo je zlorabila tista vrsta ljudi, ki jim ni nerodno plaziti se po taki gnusobi. In prepričati nas hočejo, da je to normalno; da smo vsi taki. Da je brez smisla skušati biti bitje svetlobe, ko pa se v mlačnem polmraku rast tako obilno bohoti. Še drugače, ker se bomo te dni verjetno lotili svojih vrtičkov: kaj bi se znojili in skušali gojiti koristne rastline, ko pa plevel tako lepo raste. Ampak, če ne bomo obdelovali svojih (življenjskih) vrtov, bo hitro na njih žel nekdo drug, in to zase. Očitno prihaja dan, ko ta drugi misli, da je dovolj močan, da se mu glede tega ni treba več pretvarjati. Kot te dni opazujemo, kako se očitno ZDA ne zdi več vredno pretvarjati, da Ukrajini pomagajo zaradi demokracije in pravičnosti – razprodajte nam svojo domovino ali pa vas prepustimo pustošenju.

Zato je pomembno, da tudi sami snamemo rokavice; pa ne v smislu okrutnosti, razčlovečenja in individualizma. Globalnemu maršu nihilistov se lahko postavimo po robu samo s tem, da vse tisto, za kar smo se doslej deklarirali, opredeljevali, tudi korenito živimo: demokracija, poštenost, enakost, bratstvo, pravičnost, solidarnost, nenasilnost … ljubezen. Da opustimo tisto svojo navado, da si posteljemo udobno majhno gnezdece, kjer je vse prav in lepo, za drugo pa nas ne briga, in nad tem gnusom vihamo nos. Ker smo tako atomizirani v svoj sebični individualizem najbolj občutljivi in pripravni, da postanemo orodje v rokah samodržcev. Ko je zlo sveta snelo svoje rokavice, od nas terja bolj korenito odločitev in soočenje. Nam lahko uspe? Preklet, kdor zaupa v človeka, je zapisano. A morda v tem prizadevanju in veri vseeno nismo sami.