Sveta maša

Na stopnicah (191)

Pred časom sem pisal o svetem kapitalizmu – zdaj pa je morda čas, da se lotim tudi zadeve, ki me je do tega razmisleka sploh pripeljala. Če kapitalizmu že vnaprej odrekam njegovo domnevno “sakralno” podstat, pa je tokrat zadeva drugačna, morda celo obratna. Da so nekatere zadeve v resnici svete, presežne, neskončne, a da s pretirano verbalizacijo tega dosežemo prej nasprotni učinek.

V cerkvenih krogih se včasih zgodi, da vsemu po vrsti rečemo “sveto”: sveta maša, sveto obhajilo, sveta spoved … Namen je jasen: poudariti, da ne gre za nekaj vsakdanjega; nekaj, kar je v domeni in oblasti človeka, temveč da gre za Božje stvarnosti. Tako tudi pri svetnikih s tistim “sv.” spredaj povemo, da ne gre za kar nekega Petra, Lucijo ali Andreja, temveč za enkratno osebo v zgodovini, skozi katero je v svet presevala Božja prisotnost in ljubezen. Da so nam v tem lahko zgled. Pri tem se morda pozabi, da se izvirno govori po eni strani o “sanctum”, po drugi pa o “sacrum”; v slovenščini vsekakor, mislim pa da pogosto tudi v italijanščini. Pridevnik “sveti” tako označuje stvari, ki so posvečene Bogu do take mere, da to preglasi samo njihov zemeljski izgled ali pomen. Da obhajilo ni malica, spoved ni terapija in maziljenje ni zdravljenje. A zdaj smo pri moji težavi: ob besedi obhajilo pač nihče ne pomisli na obrok (morda celo premalo in nam to vzame nekaj razumevanja): jasno je, da gre za krščanski zakrament, tudi če mu ne dodamo besedice sveto. Spoved je tudi oznaka samo za cerkveno zadevo – ni nam treba povedati, da je to neka druga vrsta spovedi, kot jo opravljamo običajno – vsaka spoved je sveta, tudi če tega ne poudarimo. Maša rečemo samo obredu v cerkvi, ne še kakšnemu drugemu “civilnemu” početju. Zato mi dodajanje “sveti” pred takšne izraze rado zveni kot posladkano ali celo narejeno gostobesedenje. Jezik rad stvari pove na kratko. Če je besed preveč, se pomen prej izgublja, kot pa razjasni. Pretirano formalizirano govorjenje zaudarja po birokratizmu in distanci. Kot da bi drug drugemu hoteli dokazati, da vemo, da je v tem početju nekaj svetega – in da nam je morda ta svetost bolj jasna kot komu drugemu. Češ, brez “sveti” rečejo tisti, za katere je to nekaj praznega, gol ritual ali navada. Mi pa se z dodajanjem “sv.” identificiramo kot pravoverni. Ta “farizejski” vidik je še bolj kriv, da včasih pretirano dodajanje “sv.” prav težko prenašam. Ker me zbode, da se hočeš kot kristjan identificirati s svojim izumetničenim govorjenjem in ne s svojo ljubeznijo do vseh ljudi in Boga. Kot da navzočnost živega Boga ni dovolj in bi moral ti s svojih privzdignjenim govorjenjem ustvarjati religiozno vzdušje. Kaj pa če ta “pomaziljenost” Boga prej zasenčuje kot razkriva? Ko smo že pri jeziku in veri, podobno je tudi z velikimi začetnicami: nekateri bi kar vse verske zadeve pisali z veliko; ampak mar ni prav v tem, da z malo začetnico naznačim generičnost nečesa, pravzaprav še večji kompliment – da to torej ni samo enkratna zadeva, neki družbeno-kulturni fenomen, ampak je nekaj univerzalnega, nekaj v življenju nepogrešljivega – čeprav skrajno čudežnega. Cerkev, pisana z veliko, je pač stvarno ime ustanove, tako je po pravopisu; cerkev z malo je skupnost verujočih. Kot nekomu pokažeš spoštovanje s tem, da ga vikaš, z drugim pa si izkažeš bližino s tem, da ga tikaš. Mislim, da je pri veri pomembnejša bližina od spoštovanja; pred Bogom, ki nam je hotel biti blizu tako korenito, da se je učlovečil in poslal Duha, zbledijo vsi naslovi in retorike.