Cenzura

Na stopnicah (178)

Zadnje čase sem v spletnih objavah vedno znova naletel na pojem “oneživiti” (unalive). Najprej sem to pripisal evfemičnemu spakovanju sodobnega politično korektnega sprenevedanja, potem pa – ko je bilo tega izraza in takega izražanja čedalje več, se mi je posvetilo: na tak način se avtorji objav izognejo avtomatski cenzuri. Če napišeš “umor”, “terorizem” ali kaj podobnega, kar utegne pičiti v zgoraj omenjeni postmoderni mehkužni okus, se to avtomatsko znajde na seznamu objav, ki jih je treba preveriti in filtrirati. Postane sovražni govor, čeprav morda želi govoriti ravno o nasprotnem.

Splet je omogočil prav vsakemu nespametnemu zdolgočasencu, da objavlja svoje prebliske – in ker gre nespamet pogosto z roko v roki s pomanjkanjem kulture komunikacije in sploh kulture odnosa, je pač splet postal območje najbolj banalnega in nizkotnega medsebojnega obračunavanja, sploh v komentarjih. Danes je težko karkoli objaviti, ne da bi se v odzivih znašla vsaj kakšna diskvalifikacija “ad personam”. Dokler tega navala medsebojnega žaljivega obkladanja še ni bilo toliko, v zlati dobi, so razni administratorji in storitve pač na roko pometali ven zadeve, ki so bile čez vsako mero pravega okusa in človečnosti. Danes pa je tega in takšnega objavljanja tako preveč, da bi bilo to precej nemogoče. Če ne želimo, da se ljudje znašajo eden na drugega, je torej treba komentarske vojne omejiti. Nekaj časa se je ob bolj kontroverznih objavah preprosto izklapljalo komentiranje. Nato pa se je nekdo domislil, da bi se omejil na nekaj ključnih besed, ki baje očitno kažejo, da gre za objavo, ki je “sovražni govor”. Če se v besedilu znajdejo besede “umor”, “posilstvo”, “tepec”, “bomba” (da ne naštevam naprej v smeri izrazov, ki jih tudi Novi glas ne bi hotel objaviti, a so pač del vsakdanjega besednjaka nekaterih in se jim ostali odločamo ogibati), verjetno ne gre za pisanje o z mehko sončno svetlobo obsijanih poljih marjetic. Torej imamo čudovito in enostavno rešitev: programska avtomatika pač izloči vse objave, ki uporabljajo “napačne” besede. Ampak se kar krepko zatakne: po eni strani – kot tudi kaže uvodno navedeni primer – je pač precej enostavno uporabiti drug izraz, ki je še vedno dovolj jasen (in pravzaprav v svoji evfemičnosti še dodatno grozeč); torej se resnični “sovražni govorci” lahko samo prilagodijo tej terminološki prepreki. Še bolj pa je težava, da to onemogoča razpravo in komunikacijo, tudi če je ideja pišočega diametralno nasprotna in ne poziva recimo k “umoru”, temveč se od njega ograjuje. Preprečuje, da bi sovražni govor identificirali kot sovražni – ker se storilec pač vedno lahko sklicuje na svojo dosledno rabo “politično korektnega” jezika. Še več, tako demoniziranje posamičnih učinkovitih besed nujno pomeni krčenje jezika in s tem tudi misli – kar naenkrat volku ne moremo več reči volk in se izgubljamo v megleni ambivalenci evfemičnosti. In seveda – če ima neki izraz negativni naboj, je tako rekoč zmerljivka – pogosto samo z zamenjavo izraza ne dosežemo prav dosti. Kmalu se tudi novega pojma oprime prejšnja konceptualizacija; to lahko verjetno najbolj očitno spremljamo pri izrazih, kot so “črnci”, “prizadeti”, in podobnem. Ni težava v samem izrazu, temveč v pomenskem repu, ki ga vleče za seboj. Kontekst je tisti, ki odloča, ali je izraz nevtralen ali žaljivka. Torej takšno avtomatično cenzuriranje, dokler umetna inteligenca ne bo sposobna dovolj dobro presojati konteksta, prej deluje kontraproduktivno. Zapira usta treznim in promovira nespametne in zlobne. Kot preganjanje fizičnega nasilja po šolah pogosto po prstih bolj udari zatirane, ki so se končno postavili zase, kot pa razne male tirančke. In ob tem sploh še nismo omenili dejstva, da morda avtomatski filter, ki opravlja to cenzuro, sploh ni nevtralen; da je nalašč nastavljen, da zapira usta eni politični ali idejni opciji. In je kot tak skoraj vsemogočno orodje izbrisa – sploh ker se pri tem lahko vedno sklicuje na svojo politično korektnost. Dodajmo še zanimivo ugotovitev, da se je položaj glede cenzuriranja očitno obrnil: še nedavno so liberalci cenzuro pojmovali in razglašali kot enega smrtnih grehov konservativcev (in Cerkve) v preteklosti, zanje je bila tako rekoč rezervirana, z njimi enoumna – danes pa jo v svojem boju proti “sovražnemu govoru” ravno oni najbolj dosledno izvajajo. Naj nihče ne razume narobe, sovražni govor in nasploh nivo komunikacije na spletu se mi gnusi; prepričan sem, da moramo vanj posegati. A če je bil “Indeks” problematičen v preteklosti, je problematična tudi njegova sodobna različica. Dodajmo še, da se vsaj malo – na spletu in v resničnosti – pozna, kje se zadržuješ; v knjižnici je pač druga govorica kot na nogometni tekmi.