Na kateri strani zgodovine je Cerkev?
Na stopnicah (211)
Kakšen zlobnež bi znal ob takem vprašanju pripomniti, da je pri branju knjige zgodovine naša Cerkev kakšnih sto strani v zaostanku. A ne zanimajo me strani knjige, resnične ali v prispodobi. Zanima me stran kot pol. Kot bolj ali manj nezgrešljiva in nedvoumna opredelitev za zgodovinsko dobro in proti zgodovinskemu slabemu. Bralce utegne ta dilema korenito razcepiti – verjetno precej glede na to, ali se imajo za kristjane ali ne. Previdnejši mislec se seveda utegne zavedati, da stvari še zdaleč niso črno-bele in enotne, predvsem pa razloči mnoge odtenke tega vprašanja (najprej tega, koga pravzaprav mislimo, ko rečemo Cerkev – je to skupnost vernikov v vsej njihovi pestrosti ali morda institucionalni aparat, ki jih predstavlja). Že v tem smislu lahko naletimo v zgodovini na take in drugačne primere. Čeprav lahko verjetno za večino primerov rečemo, da je “telo” Cerkve, torej verniki, mnogo prej dojelo nujo odgovora na aktualne razmere, kot pa je v svoji diplomatski previdnosti, defenzivnosti in pogosto tudi eterični okorelosti to storil Vatikan. A so tudi nasprotni primeri – tako je recimo trenutni papež Leon eden tistih, ki so se najbolj drzno v mednarodni javnosti postavili nasproti nekaterim stališčem in potezam ameriškega predsednika Trumpa. Vemo, da tudi zato, ker ga – v nasprotju z državniki – bolj malo skrbi za trgovino in vojaško pomoč s strani ZDA. Lahko bi rekel, da ga v tej jasnovidnosti marsikateri “njegovi” verniki ne dohajajo. Kot so recimo precej jasne in dobro domišljene tudi marsikatere druge smernice, ideje in dokumenti iz Rima, kjer pa lokalna Cerkev in njena izročila še naprej zvesto trmarijo v zastarelosti in celo krivici. Kljub temu da smo do marsičesa upravičeno kritični, moramo še vedno priznati, da za mnogo najbolj ključnih zadev človeštva katoliška Cerkev (čeprav včasih preveč plaho in pasivno) stoji na pravi strani. Kot je, tako sem prebral, katoliška stran najbolj množično zavrnila Hitlerjev prihod na oblast. O tem sem razmišljal, ko sem bral članek starejšega ameriškega kristjana o sedanji spojenosti Trumpovega kulta osebnosti in republikanske politike s krščanstvom. Kjer se, na podlagi svoje izkušnje z zelo drugačno Ameriko in zelo drugačno Cerkvijo, sprašuje, ali ne gre za bolj ali manj isti pojav: kot so pred desetletji Američani dobro staro (konkretno, etično in ponižno) vernost zamenjali za kič in hrup megacerkev in za idejo osebnega odrešenja; kot so občutku dali prednost pred odločitvijo in deklariranju pred dialogom – tako zdaj dajejo isti ljudje prednost krilaticam pred demokracijo in moči pred pravičnostjo. A nima se smisla predolgo posvečati zadevam čez lužo – kot tudi ni dobro, da bi se počutili preveč na varnem, ker je “naš” Leon tako dobro podkuril tako Vanceu kot Trumpu. Samo zato, ker zadeve pri nas niso tako prignane do skrajnosti (to Američani pač znajo!), še ne pomeni, da niso problematične. Vatikan je zamižal, ko je fašizem deportiral ali konfiniral slovenske duhovnike; tudi sedaj je slovenstvo vsaj nebodigatreba, če že ne “sovražni element” ponekod v škofijah zamejstva. Rado se zgodi, da je Cerkev prostor nestrpnosti, homofobije in celo rasizma. Marsikdo to tolmači, kot da je Cerkev pozabila brati evangelij in živi v Stari zavezi. A prodornejši bralec bo ugotovil, sploh če vzame v roke katerega od prerokov, da tudi v tej ni izgovora za rasizem, ksenofobijo in sovraštvo. Gotovo je dobro, da se trezno in pragmatično zoperstavimo nekaterim naivnim sanjam liberalnega sodobnika, ki se spreneveda o razlikah in mejah med ljudmi – a če smo bojevito skeptični do socializma, liberalizma in anarhizma, moramo pokazati ravno tako zadržanost do individualizma, nestrpnosti, (neo)kolonializma, militarizma in kulturnobojništva. Samo na podlagi nekaterih partikularnih vprašanj (ki so lahko zelo krepko privlečena za lase) se še ne moremo opredeliti, da je neka politična stran “popolnoma naša”. Tudi zato, ker gre pogosto le za politični manever – ki Cerkev že od začetka naprej iz prinašalke Resnice spreminja v poceni propagandno orodje.
