Brez dogovora med Rimom in Ljubljano vprašanje zastopanosti ne bo rešeno

Kljub 26. členu zakona o naši zaščiti (št. 38/2001), po katerem bi morala volilna zakona za poslansko zbornico in senat vsebovati določbe, ki bi olajšale izvolitev slovenskih kandidatov v obe veji parlamenta, ostaja vprašanje naše zastopanosti v italijanskem parlamentu v celoti nerešeno. To pa tudi pomeni, da je naš zaščitni zakon v tem delu povsem neustrezno zapisan in je omenjena določba bila le pesek v oči manjšini, saj Slovencem v Italiji ni prinesla čisto ničesar.

Na to je Slovenska skupnost zelo glasno opozarjala še pred njegovo odobritvijo, z leve pa so nam govorili, da pretiravamo in da je tako napisan zakon več kot dovolj. Enake tone so Slovenci v levičarskih strankah uporabljali, ko je Serracchianijeva ukinjala pokrajine, češ da naša manjšina ne bo prizadeta, sedaj pa vsi slovenski župani na glas pozdravljajo njihovo ponovno uvedbo, potem ko so deset let izkusili “samoto” upravljanja majhnih občin, brez koordinacije in pomoči pokrajin.

Desetletje po odobritvi zaščitnega zakona je le Slovenska skupnost sistematično postavljala vprašanje naše zastopanosti v italijanskem parlamentu, medtem ko so sedanja Demokratska stranka (DS) in njene predhodnice ves čas trdile, da je to problem le SSk, ki bi želela v parlament, in da manjšina ne potrebuje takšnih zakonskih določb, saj ji izvolitev itak od vedno jamči prav DS. Ko pa je prišlo od znižanja števila parlamentarcev z 900 na 600, je naenkrat ta zadeva postala pereča tudi na levici: za kandidaturo na listi DS na izvoljivem mestu za senatorko Tatjano Rojc je moral osebno poseči sam predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, sicer bi v Rimu ne bilo več nobenega Slovenca.

Potem ko nam je zadnjih 15 let Demokratska stranka zatrjevala, da se bo borila za olajšano zastopstvo, se je na koncu vedno zgodilo, da je zadeva padla v vodo, čeprav so v parlamentu imeli zadostno večino in so na političnih volitvah prejemali skoraj vse manjšinske glasove. Sicer smo pri SSk porabili precej (in preveč) časa, da smo razumeli, da DS nima nobenega interesa za uzakonitev možnosti, da bi si Slovenci v Italiji lahko samostojno izbirali svojega parlamentarca. Dokler namreč te možnosti ni, bodo še naprej prejemali skoraj vse slovenske glasove, in to je pač njihov interes. To se je pokazalo tudi tokrat, ko so predlagali nesmiselni amandma, ki ne bi omogočil izvolitev Slovenca, temveč kateregakoli italijanskega kandidata, ki bi se zaradi olajšane možnosti za izvolitev pred volitvami proglasil za Slovenca.

Zato smo poiskali zaveznike v zmernejšem delu desnosredinskega pola, ki bi lahko imel politični interes, da je v parlamentu zastopnik Slovencev, ki ne zganja le opozicije, pač pa bi iskal pogovor z vsakokratno politično večino, kot se v parlamentu vedejo ostale manjšinske stranke (SVP in UV). Po spravnem dejanju Mattarella – Pahor so se odnosi italijanske desne sredine do naše manjšine zelo spremenili, na bolje namreč, čeprav seveda prenapetežev nikoli ne zmanjka. Vodja stranke Forza Italia (FI) in zunanji minister Antonio Tajani je pokazal odprtost za te naše zahteve in njegova stranka je na vrhu strank parlamentarne večine na mizo postavila vprašanje naše zastopanosti v parlamentu, kar se doslej še ni nikoli zgodilo. Žal pa soglasja ostalih dveh strank večine ni bilo, tako da nam tudi tokrat ni uspelo.

Slovenska skupnost je, sicer žal šele v zadnjem trenutku, poiskala pomoč slovenske vlade, še zlasti njenega predsednika Janeza Janše, vendar je njegova vlada komaj nastopila, za pripravo in izvedbo ustrezne diplomatske ofenzive na meddržavni ravni zato ni bilo dovolj časa, tudi ker je bilo treba delo opraviti od začetka, saj od prejšnje vlade na tem področju ni bilo storjenega pravzaprav nič.

Po vseh teh izkušnjah je moja ocena, da bo mogoče spremeniti gledanje na naše zastopstvo v ostalih dveh strankah desne sredine, še zlasti pri stranki Bratov Italije predsednice Melonijeve, le na podlagi nekega širšega političnega dogovora med Italijo in Slovenijo, torej med predsednikoma Janšo in Melonijevo, če bo slednja ostala na čelu vlade tudi v naslednjem mandatu. Lahko pa do dvostranskega srečanja pride tudi pred volitvami v Italiji.

Nas pa čaka še nadaljnje trdo delo prepričevanja italijanskih sogovornikov, da Slovencev v Italiji ni premalo za dodelitev enega parlamentarnega sedeža, še zlasti glede na to, kar imajo Italijani v Sloveniji: v Državni zbor RS, ki ima samo 90 sedežev (in ne 400 kot poslanska zbornica in 200 kot senat), italijanska manjšina v Sloveniji s 1855 veljavno oddanimi glasovi izvoli enega poslanca, ki je na zadnjih volitvah prejel vsega skupaj 802 glasova, na kar smo tudi Slovenci v Italiji ponosni, saj naša matična država zgledno ščiti svoje manjšine.

Sogovornikom na desni sredini pa moramo pojasniti, da Slovenci v Italiji nismo sami podporniki levice, kar nam je bilo tudi očitano, in da svojo morebitno vlogo v parlamentu ne vidimo v funkciji zganjanja opozicije vsakršni desnosredinski vladi, kakor se dogaja sedaj z našim zastopstvom v parlamentu, pač pa da se želimo zgledovati po ostalih manjšinskih strankah v parlamentu in zastopati interese manjšine, ne pa politike in interese tega ali onega političnega pola.