Steklarne v Trnovskem gozdu

V Knjigarni kavarni Maks in Goriških pokrajinskih muzejih so predstavili zgodovino starih glažutarjev

Če se odpravite na izlet v Trnovski gozd, je možno, da boste ob sprehajanju naleteli na kak steklen drobec in se boste začudili. Odgovor, zakaj to ni redek prizor, smo dobili v dokumentarnem filmu Stekleni čas režiserke Anje Medved, ki so ga predvajali v sredo, 29. aprila, v Kavarni knjigarni Maks v Novi Gorici. Z režiserko se je pred ogledom filma pogovarjala Petra Kolenc, vodja evropskega projekta Interreg-Glass Routes.

Dokumentarec pripoveduje o skrivnostni obrti, ki je cvetela pred 300 leti v osrčju Trnovskega gozda med bukvami, jelkami in kraškimi vrtačami. To je zgodba o glažutah, nekdanjih gozdnih steklarnah, ki so v 17. stoletju spreminjale gozd v industrijski prostor. Izraz glažuta izhaja iz nemščine, Glashütte, kar pomeni steklarna, a ne označuje le delavnice, temveč celoten začasen naselbinski kompleks. Gozdne steklarne niso nastajale naključno. Za proizvodnjo stekla so bili potrebni trije ključni elementi: kremenčev pesek, voda in predvsem les. Prav slednji pojasnjuje, zakaj so steklarne nastajale v notranjosti Trnovskega gozda, na območju, razmeroma odmaknjenem, a bogatem z lesom, ki je bil nepogrešljivo gorivo za peči, ki so morale goreti neprekinjeno, dan in noč. Trnovski gozd je s svojo obsežno gozdno pokritostjo in naravnimi viri namreč ponujal idealne pogoje. Tu gozd ni bil le narava, temveč kompleksen gospodarski sistem, v katerega so bili vključeni drvarji, oglarji, prevozniki in obrtniki. Prav sredi tega območja, v bližino naselij Lokve (Mojska draga), Lazna (Ciganska dolina) in Trebuša (Na Melinah), so se med letoma 1722 in 1830 naselili češki pihalci stekla, glažutarji iz Hamburga in Tirolske, ki so v skoraj stotih letih napihali nad 650.000 steklenic in drugih steklenih izdelkov tako okrasne kot uporabne vrednosti. Te so po kvantiteti, nekatere tudi po umetnosti, tekmovale z nekdanjimi beneškimi pihalci stekla, saj so steklenice, napolnjene z rožnim likerjem (Rozolio), po poti mimo Gorice in prek tržaškega pristanišča namenili v Španijo, od tam pa v Indijo in Ameriko. Njihovo delo je bilo del širših steklarskih poti, ki so povezovale različne regije srednje Evrope. Te steklarne so bile pogosto premične. Ko je zmanjkalo lesa v okolici, so jih razstavili in postavili drugje. Gozdna pokrajina se je tako spreminjala po vzorcu, ki ga je danes težko razbrati: jase, terase in ostanki peči. Okoli peči se je oblikovala majhna skupnost, sestavljena iz mojstrskih steklarjev, vajencev, njihovih družin in gozdnih delavcev, ki so bili ponavadi domačini. Ni šlo torej le za proizvodne enote, temveč za majhne, odmaknjene skupnosti sredi gozda. Proizvodnja je rasla, vendar v 19. stoletju so se začele kazati razpoke. Slaba infrastruktura in logistični izzivi so ogrožali krhek tovor. Veliko težav je povzročal prehod v dolino Trebuše in iz nje, saj so tam konji z vozovi vlekli krhke, težke steklene izdelke po ozkih, blatnih in pogosto poškodovanih poteh. Tovor se je večkrat uničil že pred prihodom v Trst. Pihalci stekla, ki so prišli od daleč, so začeli tako odhajati. Vzrok je bil tudi v izčrpanju surovin. Glažutarji niso več dobili licence za nadaljnje opravljanje posla. Glažute so se po sto letih tudi preveč približale Lokvam in oblasti so hotele obraniti domače prebivalstvo, ker je sekanje prevelikih količin lesa že ogrožalo okolico. V teh kolonijah so otroci večkrat zboleli in umirali. Steklarji so zato začeli odhajati. Kljub temu zgodba o glažutah ni povsem izginila. Ohranila se je v krajevnih imenih, župnijskih arhivih in lokalnih tradicijah ter umetno nastalih jasah. Gozd, ki danes deluje nedotaknjeno, je v resnici rezultat dolgotrajnega prepletanja narave in človekovega dela.

Glažutarske izdelke hranijo na obeh straneh državne meje (ERPAC, Goriški pokrajinski muzeji, Tolminski muzej, Narodni muzej Slovenije v Ljubljani), kar je tudi razlog čezmejnega institucionalnega povezovanja in sodelovanja. Projekt so že naslednji dan predstavili tudi v Goriških pokrajinskih muzejih pod gradom, kjer so tudi postavili razstavo steklarskih izdelkov. Projekt se bo nadaljeval v poletnem času z mednarodno umetniško rezidenco kiparjev Wood & Stone & Glass Lokve, ki bo potekala na Lokvah med 9. in 16. junijem. V tem času bodo akademsko izobraženi kiparji cel teden v lesu in kamnu ustvarjali v odprtem ateljeju sredi gozda.