Bravo, Clint!
Pa da vidimo, če bo Clint Eastwood še naprej veliki guru hollywoodskega filmskega sveta, predvsem tistega, ki se ponaša z “avreolo” socialne in družbene zavzetosti. Pa ne samo tam: bomo videli, ali ga bodo za enega svojih karizmatičnih liderjev še vedno imeli vsi tisti napredni in liberalni krogi, ki so ga zadnjih 15 let poveličevali in ga kovali v zvezde.
Eastwood si je namreč privoščil dokaj nepričakovano potezo: na nedavni konvenciji je podprl Mitta Romneyja. Republikanca. In privoščil si je še nekaj “bogokletnega”: upal si je kritizirati sedanjega predsednika Obamo, ko mu je na republikanski konvenciji v odsotnosti postavljal vprašanja glede obljub, ki jih v zadnjem štiriletju ni izpolnil. Clint Eastwood je genialec. Predvsem zato, ker je vse ponovno presenetil in razjezil številne “napredne in liberalne” obraze ameriškega jet-set sveta. Razočaral je najbrž tudi številne evropske navijače ameriških liberalcev in “naprednih razumov”.
Najbolj znani kavboj iz Leonejevih “špageti vesternov” ima za sabo dokaj nenavadno zgodbo. Potem ko so dalj časa mnogi nanj gledali zviška ravno zaradi njegove kavbojske kariere (ob tem so mu pritaknili tudi vzdevek desničarja), je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja splošno dojemanje Clinta Eastwooda v Hollywoodu doživelo radikalen preobrat. Najprej dvojni oskar za vestern Unforgiven (da, tudi vestern je prejel oskarja!) leta 1992. Potem pa še serija izvrstnih družbeno angažiranih filmov: najprej Mystic river (Skrivnostna reka, 2004), v katerem je obravnaval bolečo problematiko spolne zlorabe otrok in psiholoških posledic, ki jih taka tragedija prinaša. Leta 2005 je v kinematografe prispel Million dollar baby (Punčka za milijon dolarjev, 2005), v katerem se je lotil žgoče tematike evtanazije. Še kasneje je prišel na vrsto japonski pogled na ameriški napad na Japonsko v 2. svetovni vojni (Letters from Iwo Jima, Pisma iz Iwo Jime, 2006). Pravi filmski biser je bil leta 2008 Gran Torino, zgodba o sprejemanju azijskih priseljencev v ameriško družbeno tkivo. Eastwood se je zaradi teh tematik in predvsem liberalnega pristopa pri njihovi obravnavi v hollywoodskih krogih čez noč spremenil iz neotesanega kavboja v rafiniranega in tenkočutnega filmskega ustvarjalca. Dovolili so mu vstop v hram “liberalnih in naprednih”, saj veste, tistih, ki pijejo martini in razmišljajo, kako bodo rešili svet. In to, kljub temu da se je v preteklosti že izpostavil kot republikanec. Dobil je blagoslov hollywoodskega jet-seta (pa čeprav ga ni potreboval in zanj ni niti moledoval).
Ravno ta filmska industrija je v zadnjih štirih letih (in še malo več) neprestano navijala in spodbujala predsednika Obamo. Spet nekako v skladu z geslom, “kako smo mi liberalni, da podpiramo temnopoltega predsednika, in kako smo mi napredni, da smo na strani milijonov mladih “Obama boys”, ki so v nekdanjem čikaškem senatorju videli mesijo”. S podporo Obami dejansko ameriški jet-set niti ni izražal svojih pravih političnih preferenc, ampak je, nekoliko farizejsko, samo hotel dobiti oznako človekoljubnosti in odprtosti do vseh manjšin: latinskoameriških, temnopoltih, homoseksualnih in še bi lahko naštevali. Iskrenosti je bilo v teh komercialnih potezah bore malo, prej bi lahko govorili o dobro izvohljani priložnosti za zastonj oglaševanje.
In na tej točki je Clint Eastwood vse svoje kolege dobro povlekel za nos. Kljub temu da nobeden od njegovih zadnjih filmov povprečnemu republikanskemu volivcu verjetno ni bil ravno všeč in da so vsi pričakovali njegovo neomajno in brezpogojno podporo Obami, si je Eastwood drznil iti proti toku in na prihajajočih predsedniških volitvah podpreti Romneyja. In to v brk klubu, kjer pijejo martini in razmišljajo, kako rešiti svet. Bravo, Clint!
Andrej Černic
