Bomo Jezusa prebarvali v aktivista LGBTQ …?
O gejevskem lobiju v Cerkvi, vojski in politiki se govori in piše. Verjetno še vedno enostransko in premalo. Premalo predvsem z vidika njihovega vpliva na naše skupno življenje. Razlikovati je potrebno med t. i. istospolno usmerjenostjo, gejevstvom, ki pomeni prakticiranje istospolne seksualnosti, homoseksualnim aktivizmom, ki se zavzema za širjenje “homoideologije” in vključenostjo v tajne homoseksualne lobije, ki vpliva na politične, gospodarske, finančne in kulturne odločitve. Te odločitve pa so lahko v zelo velikem nasprotju z naukom Cerkve, s pravičnostjo in poštenostjo.
Mediji še vedno predstavljajo homoseksualce kot zatirano in diskriminirano manjšino, pri tem pa pozabljajo, da ta manjšina vsiljuje svojo ideologijo celotni družbi in so s tem kršene pravice večine. Bomo dovolili, da naše otroke šole vzgajajo v ideologiji spola (gender)? Ima šola to pravico? Dejstvo je, da taka vzgoja poteka že v mnogih državah. Mar ni to zloraba otrok in za otroke škodljivo? Kdo bo odgovarjal za negativne posledice take vzgoje? Zanimivo je, da zagovorniki take vzgoje načeloma nasprotujejo uniformiranosti, tu pa jo, v nasprotju s svojimi načeli, vsiljujejo. Se bomo podredili “homodiktaturi”? Kaj sploh pomeni beseda “homofobija”? Mar niso največji homofobi tisti, ki nočejo, ne morejo ali si ne upajo živeti v heteroseksualni zakonski skupnosti, kjer ne gre le za delitev hrane, zraka in prostora, temveč tudi za delitev svojih misli, čustev, želja in načrtov, ki se navadno pri različnih spolih bistveno razlikujejo? Zato življenje v heteroseksualnem zakonu zahteva dialog, pogajanja in pozitivno razumevanje drugačnosti. S tega vidika je zelo nehumano tiste, ki se zavzemajo za heteroseksualnost, označevati za homofobe.
A ne gre le za v vplivne mreže povezane geje v političnih strankah, državnih institucijah in podjetjih. Geji so se infiltrirali tudi v katoliško Cerkev. Po nekaterih mnenjih in analizah naj bi bilo v nekaterih krajevnih cerkvah okoli 50 % škofov in duhovnikov gejev, nekateri pa menijo, da jih je še več. Na to naj bi kazala tudi njihova umrljivost za aidsom, ki je daleč nad družbenim povprečjem. Večina gejevskih duhovnikov o svoji usmerjenosti in spolnih aktivnostih ne govori. Nekateri pa so se izpostavili in se javno zavzeli za ideologijo LGBT: James Martin, Thomas Rosica, Gregory Baum, Kryzstof Charamsa, Thomas Gumbleton …
Ti duhovniki pravijo, da se zavzemajo za dialog med Cerkvijo in LGBT, v resnici pa na Cerkev zlivajo svojo jezo, sovraštvo in gnev. Trdijo, da je gejevstvo prirojeno in je Božji dar. Zavzemajo se za aktivno homoseksualnost in uveljavljanje teorije spola znotraj Cerkve; za istospolne poroke; za poljubljane istospolnih parov med sv. mašo; nasprotujejo zdravljenju homoseksualnosti – kaj pa, če se človek za to svobodno odloči? Zavzemajo se za posvečevanje gejev v duhovnike. Trdijo, da se od istospolno usmerjenih ne sme zahtevati čistosti, ker člani LGBT tega nočejo sprejeti. Spolno aktivni geji, po njihovem prepričanju, lahko hodijo k obhajilu; nauk Cerkve bi se moral spremeniti in prilagoditi potrebam članov LGBT. Kdor temu nasprotuje, je “misijonar sovraštva”, “homofob” in umsko omejeno bitje. To pomeni, da bi Jezus grešnici rekel: “Ne obsojam te. Pojdi in greši še naprej”.
(cel zapis v tiskani izdaji)
Bogdan Vidmar
So geji v katoliški Cerkvi izvedli seksualno revolucijo?
