Bodimo na strani tistih, ki združujejo!
Da je bilo stanje v italijanski vladi nevzdržno, priča vest, da je nekdanji italijanski premier Draghi nekemu veljaku desne sredine na vprašanje, kako misli rešiti nesoglasja z nekdanjim dvakratnim premierjem, ki misli, da je vodja Gibanja petih zvezd, a to ni, kratko odvrnil: “Zares sem ga sit”. Mario Draghi je to povedal dosti bolj sočno, a dejstvo je, da je odstopil ne samo zaradi omenjenega “rad bi bil vodja”, ampak tudi, ker ni imel več potrpljenja, kar je lepo izrazil v poslanski zbornici, kamor ga je napotil predsednik Mattarella iskat zaupnico: “Ste pripravljeni ohraniti še naprej trdno vlado narodne enotnosti?” Niso bili pripravljeni. In Draghi je odstopil. Nima smisla moralizirati, take politike pač imamo. Take imamo! In je neumno govoriti, da si boljših ne zaslužimo. Da so pa nedostojni, to pa lahko rečemo, to pa! V času največje gospodarske krize v tem stoletju, v času pogubnih požarov in počasnega okrevanja gospodarstva po dveh letih pandemije, v času, ko že pet mesecev divja vojna v Ukrajini, v času, ko Rusija vse bolj izsiljuje Evropsko unijo s plinom, nafto, žitom, nasiljem, v času, ko bi se morali skupno odločati, kako naprej zaradi hudih podnebnih sprememb, v tem času so si torej gospe in gospodje iz obeh domov italijanskega parlamenta omislili krizo. Vrgli so premierja Draghija, ki je imel ugled v Evropski uniji in svetu, in začeli z že videnim in tisočkrat slišanim. Začeli so volilno kampanjo: spet so tu migranti, ki da nas ogrožajo, spet so tu zahteve po zajamčenem dohodku in prazne obljube, spet je tu neznosno čvekanje. Imejmo razum torej, bodimo na strani tistih v državi, na katerih delu država stoji: na strani delavnih davkoplačevalcev in na strani gasilcev, ki so nam v neposredni bližini dokazali, da solidarnost ni prazna beseda. Bodimo na strani tistih, ki združujejo, in ne na stranih tistih, ki razdirajo, uničujejo!
