Dežela FJk

Benedikt Kosič: “Mestno središče brez parkirišč, trgovin in izložb je mrtvo!”

8. 8. 2012

Njegova družina ima v mestnem središču pet trgovin z obutvijo, športno obutvijo, športnimi artikli, otroškimi čevlji in trgovino Geox, v trgovskem središču Qlandia v Novi Gorici pa še trgovino z obutvijo. Ker v tem sektorju dela – ob bratu in treh sestrah – več kot 25 let, je že videl marsikatero spremembo…

Kako poteka delo v teh trgovinah?
Trgovino športnih artiklov vodim s sestro Tatjano. Sandra je zaposlena v upravi, Mirjam v trgovini z obutvijo s Simonom, ki pa sam skrbi še za trgovino v Qlandii. Tata Andrej je naš “supervizor”, vedno prisoten tudi z nasveti. Moja generacija je od 80. let dalje doživela mnogo sprememb: od časov, ki so bili za prodajalce lahki, do današnje krize, ki je dokaj težka. Če smo danes še prisotni, smo ponosni na to, da smo v časih, ko ni nihče drug investiral, spremenili ponudbo, obnavljali naše objekte, ostali v centru z upanjem, da bo ta spet zaživel. Ponudbo smo spremenili tako, da smo dvignili kakovost; menili smo namreč, da majhne trgovine na majhnih metražah ne morejo konkurirati z veleprodajo. Zato smo se specializirali in še vedno skušamo nuditi dobro razmerje med ceno in kvaliteto. To je naš glavni princip.
Koliko občutite gospodarsko krizo v poslovanju zadnjih let?
Občutek krize je konkreten. Mi smo jo sicer začeli čutiti pred drugimi, nekje leta 2007, zaradi obnovitvenih del v mestnem središču. Delo se je znatno zmanjšalo. Kmalu se je začela kazati še splošna kriza.
Kaj je za vas pomenilo zaprtje predora pod goriškim gradom?
Že od vsega začetka smo mislili, da je bil načrt obnovitvenih del na Travniku napačno zastavljen: od zaprtja tunela do tipologije samega projekta. Izbrisali so 150 parkirnih mest; sicer nismo bili proti temu, toda če iz mestnega središča odvzameš tako pomembno parkirišče in tam urediš zono za pešce, moraš pa vsaj v bližini urediti primerno parkirišče. To je princip, ki velja v vseh evropskih mestih…
Glede galerije Bombi, ki je vedno pomenila naravno povezavo s centrom, obstajajo tudi zanimivi načrti. Sicer pa se sprašujem, kdo bi še bil pripravljen vlagati denar v to. Ker je trg na Travniku tako velik, bi predor po mojem lahko bil odprt za enosmeren prihod avtomobilov v mesto, zraven pa še za pešce, morda tudi ločen s posebnim steklom, primerno ozračen in dobro osvetljen. S kakšno manjšo spremembo na trgu bi to bilo še mogoče.
Kaj pa menite glede žičnice na grad?
Če ni rentabilna tista v Ljubljani, gotovo ne bo prinašala dobička niti goriška. Po mojem ta projekt ni imel smisla. Naraven prehod za obisk gradu je lepa in urejena pešpot s Travnika po griču do gradu.
Danes se v turizmu večkrat “prodaja dim”, senzacija. S kančkom domišljije bi lahko bil grad tudi dosti bolj privlačen.
Nekateri pravijo, da goriški trgovci vedno jamrate…
Gorica nima ne industrije ne drugih pomembnih dejavnosti. Od vedno je živelo od trgovine. Vsi tisti, ki imajo kaj reči na naše kritike, naj pomislijo na število delovnih mest, ki smo jih izgubili v zadnjih letih in jih še bomo izgubili. Prepričan sem, da veleblagovnice ne morejo nadomeščati manjših trgovin – kar se tiče uslužbencev – ne s sindikalnega vidika ne z vidika pravičnega sistema. Uslužbenci v veleblagovnicah so brez zaščit in jamstev; kdor je izgubil službo v tradicionalni trgovini in se je nato obrnil na veleprodajalne, je gotovo našel službo z najslabšimi sindikalnimi pogoji. Pomembno je, da to dobro razumejo tisti, ki nas kritizirajo. Naš odnos z uslužbenci je bil vedno zelo dober in resen.
Kar se tiče Travnika, se veliko pogovarjam s trgovci, z operaterji v tem delu mesta in s prebivalci. Leta 2014 naj bi odprli veletrgovsko središče v Vilešu: to bo gotovo dokončni udarec ne le za trgovino v našem mestu, temveč tudi za komercialne centre v Novi Gorici. O tem sem trdno prepričan, saj bo šlo za enega največjih objektov v severni Italiji. Vse to pa se dogaja v trenutku, ko se je kupna moč prebivalstva znižala za 50%, ko se je delo v našem sektorju znižalo za 15-50%, stroški pa so ostali enaki oz. so še narasli. Podjetja se skušajo reševati, kot morejo, a dela je vse manj. Mi se v tem trenutku borimo za obstoj: z velikim trudom, z vlaganjem, pa tudi z velikimi dvomi v prihodnost.
Naše poslovanje se je v zadnjih letih postopoma manjšalo, približno za 10% letno. Še vedno ohranjamo kar dober letni promet in obseg prodaje, problem pa je v tem, da to ne zadošča več, da “prideš skoz”. Lahko je prodajati; ko pa ob koncu leta potegneš črto, moraš videti, če ti je kaj ostalo ali pa če boš moral še sam kaj doložiti…
Kako pa je s poslovanjem poleti, ko je mestno središče še posebno prazno?
S sezonskimi znižanji smo začeli precej dobro v začetku julija. Ti popusti trajajo precej malo, ker je tudi velika “deregulation”, promocije so bile močne že prej. Učinek sezonskih znižanj ni več tako velik kot pred leti. V povprečju je bil julij pozitiven, valovanja pa so zelo občutna. Kdaj pa kdaj se ti zdi, da delaš dobro in ti gre bolje kot v prejšnji sezoni; naenkrat se zniža in je zato povprečje malenkost nižje kot prej. Problem naše tipologije prodaje je, da moramo naročevati sezonsko: v tem času že naročamo blago za naslednjo pomlad in poletje. Zdaj ne moremo še točno predvidevati, kaj se bo še zgodilo, zato tudi veliko tvegamo. Ta problem je bil posebno močan v zadnjih letih, ko so potekala obnovitvena dela v mestnem središču, ko nismo vedeli, koliko bodo trajala itd. Zelo lahko je se ušteti. Kavarna ali restavracija lahko nakupita tedensko, kar potrebujeta; mi moramo to storiti že sezono prej. Ko blago pride, moramo dobavitelja plačati in kupljenega ne moremo vračati. Marže so itak vedno nižje zaradi konkurence. Naš posel je tudi zaradi tega zelo različen kot pred 50 leti.
Kar se tiče davkarije in novic glede tega, da trgovci ne izdajajo blagajniških računov, menim, da gre za veliko medijsko propagando; v naši zgodovini – naše podjetje je staro več kot 60 let! – nismo še nikdar prejeli nobene kazni zaradi česa takega. Sploh si ne moremo privoščiti tega, da bi ne izdajali blagajniških računov, saj moramo po davčnem sistemu točno dokazovati, koliko nabavljamo in koliko prodajamo. Medijska gonja zato nima nič kaj opraviti z našimi razmerami v naših krajih.
Raštel je bil pred leti srce goriške trgovine. Zdaj pa kroži po njem prav malo ljudi, vse več je zaprtih trgovin in izložb…
Načeloma nisem proti zonam za pešce. Treba pa je upoštevati to dejstvo: z razliko od nekaterih drugih mest, ki imajo jasno določeno središče, okoli tega pa se širi mesto, je Gorica ozko in podolgovato mesto. Občinska uprava je uredila za pešce delček mesta pod gradom, ki pa ni pravo središče. V Vidmu je npr. lepo urejeno: obstaja lep center, tik ob njem je kar nekaj zgledno urejenih parkirišč. V Gorici že 15 let nimamo primernega prometnega načrta; vse, kar je bilo narejenega do sedaj, je bilo storjeno “na spot”, propagandno, brez programiranja, improvizirano. Sedanji župan je le uresničil že financirane projekte. V vseh teh letih pa niso postavili niti enega parkirišča. Če bi prej uredili parkirišča, potem pa cone za pešce, bi se zadeva popolnoma spremenila. Ko so tudi lani prišli na ogled v Gorico investitorji iz Lombardije in so v Raštel nastavili svoje osebe, ki so štele mimoidoče, so se kar prijeli in odšli…
S conami za pešce so se izpraznila tudi stanovanja, zmanjšala se je njihova vrednost; tam živijo le še osebe, ki nimajo avtomobila ali se zadovoljujejo z določenim standardom. Mi smo se borili za to, da bi pred zonami za pešce uredili parkirišča; delajo jih po vsej Evropi in tudi pod morjem, pod Travnikom pa ni bilo mogoče… Te izbire niso opravičljive. Zato je normalno, da so Raštel, Travnik in ul. Mazzini polne zaprtih trgovin. Mestno središče brez parkirišč, trgovin in odprtih izložb je mrtvo! Žal je Gorica vedno bolj taka. Evropska ekonomija je dosegla dno. Ni več razlik med t. i. nizkim, srednjim in visokim slojem. Vsi smo v isti barki, vsi drsimo navzdol. Trgovinski sektor in uslužbenci so vse manj zaščiteni; nimamo amortizerjev, kot jih lahko imajo določena podjetja, prepuščeni smo sami sebi. Banke zapirajo pipe; če hočeš imeti kaj od njih, tvegaš izgubiti vse, kar imaš. To je naša stvarnost. Mi imamo namen vztrajati; dokazali smo, da še vedno stojimo pokonci. Leta 2012 smo še vedno skupina trgovin v zasebnih rokah – ne franchising -!, ki ima v Gorici najvišje število uslužbencev.
Zakaj niso zadnje občinske uprave kaj več poslušale trgovcev in naredile pametnih izbir?
Bale so se, da bi si zakomplicirale življenje. Načrti obstajajo še iz uprave župana Valentija. Za njim nam je Brancati obljubil določene stvari, pa se obljub ni držal; trgovci smo z njim celo podpisali sporazum o odprtju predora… Romolijeva uprava je skušala uresničiti že financirane načrte; birokracija je zelo zapletena, a župan in njegovi očitno niso imeli dovolj poguma, da bi kaj spremenili, ker niso hoteli iti proti nekaterim obljubam. Pri obnovitvenih delih so tudi veliki interesi… Primer cone za pešce na Verdijevem korzu je zelo zgovoren. Župan bi se moral zavedati, da ne more vedno zadovoljiti vseh.
Ti si tudi območni predsednik združenja Confcommercio…
To sem postal konec junija. Ustanova povezuje trgovce z občinsko upravo, kar se tiče organizacije javnih dogodkov, izbir skupnih datumov, problematik, vezanih na promet ipd. Moja funkcija je sekundarna, držijo me tudi malo pri strani; večjo vlogo ima pokrajinski predsednik Gianluca Madriz. Pomembno je, da smo prisotni, da “sodelujemo”, kolikor moremo. Vsaj vemo, kaj se dogaja in kakšni so mehanizmi.
Kako pa je v Qlandii?
Qlandia deluje dobro, kar se tiče prehrambenega sektorja, krizo močneje občutijo manjše trgovine. Tam smo odprli trgovino, da bi uvideli, kako se dela v Sloveniji. Brat Simon dobro spremlja posle. Trgovina deluje samostojno, je rentabilna, čeprav zaradi visokih stroškov ne vrača toliko, kolikor je vloženega truda. Ko bo odprt center v Vilešu, sem prepričan, da bosta Qlandia in Supernova imeli velike težave. Kriza v Sloveniji je večja od tega, kar se lahko zdi na prvi pogled: plače so nizke, stroški so podobni našim. Slovenci kot narod se znajo bolje prilagoditi situaciji, ker so bili vedno vajeni se zadovoljiti z manj stvarmi. V Italiji gremo na aperitivček, na pizzo itd. Naši starši so bili vajeni hoditi na morje s sendviči. Veliko let smo živeli nad zmožnostmi, treba bo narediti korak nazaj. Danes vse to stane tudi delovna mesta, mehanizem je lahko nevaren. Upam, da bomo našli primerno ravnotežje.
Predsednik Monti je nedavno izjavil, da se od daleč vidi luč ob koncu tunela krize…
Mislim, da bo potrebnih še nekaj let. To so besede, ki hočejo vliti malo optimizma. Vesel sem, da prodajamo čevlje in športne artikle, stvari, ki so potrebne za vsak dan in za prosti čas, ki daje “dobro energijo”. Če se bomo znali prilagoditi, bomo zdržali. Upamo samo, da ne bo slabše, kot je sedaj.