Ariadna

Knjigosnedki (33)

Že nekaj let so med bralci izjemno popularne predelave antičnih mitov. Na knjižni polici je name dolgo žalostno gledala Ariadna avtorice Jennifer Saint, dokler se nisem odločila, da jo končno vzamem v roke. Krasna odločitev. Branje je prijetno in tekoče. Malo me ponese v tiste čase, ko smo te junake spoznavali tudi pri pouku književnosti ali med prevajanjem. Saj poznate to, kajne? Kanček nostalgije vdihne čemurkoli ščepec prijetnosti in domačnosti.

Ariadnina usoda, potem ko jo je Tezej zapustil, me je takoj pritegnila. Čutila, obupovala, veselila in žalovala sem z njo. Ariadna slepo zaupa Tezeju, kar bi jo lahko pripeljalo v pogubo, a jo k sreči reši bog Dioniz, s katerim se poroči. Ob pobegu s Krete mora zapustiti sestro Fajdro, ki ji je Tezej nalašč napačno povedal, od kod odplujejo. Fajdra se bo nazadnje poročila s Tezejem, ne da bi vedela, da je hotel njeno sestro pustiti na otoku, da bi tam umrla od lakote.

Ko ima Fajdra otroke, je njen odnos do otrok opisan zelo neidealistično, prikazane so vse težave, s katerimi se sooča ženska z novorojenčkom, kar redkeje zasledimo v naši družbi, ko je bivanje z dojenčkom tako idealizirano, da se marsikatera mlada mamica sprašuje, kaj je z njo narobe. Nasploh je roman, ki grški mit razišče z ženskega zornega kota, zelo cenjena različica, ki se odlično prilega sodobnim vizijam sveta.

Ariadnina pomoč Tezeju in beg s Krete bi morala po vseh pravilih spraviti v bes očeta. Izdala je svojo družino in svoje mesto, čeprav je tudi rešila nešteto atenskih otrok, ki jih je vsako leto zase zahteval Minotaver. Ariadna je od očeta pričakovala bes in neskončno jezo, a mnogo bolj kot Ariadnina izdaja je njenega očeta Minosa prizadel beg umnega Dajdala in njegovega sina Ikara. V ihti se je odpravil po svetu, da bi spet našel Dajdala, a je navsezadnje šel le naproti smrti. Ariadna pa je medtem živela na Dionizovem otoku Naksosu in se bala očetove jeze, do katere ni prišlo. Še vprašal ni po hčeri. Ali ni to ironično, bi ob tem zapela Alanis Morrisette.

V Ariadni se porajajo tudi druga vprašanja. Ko otroci rastejo, njeno telo pa vene, se sprašuje, ali jo bo nesmrtni bog ljubil tudi tedaj, ko ne bo več lepa in mlada. Ali sploh gresta skupaj večna mladost in človeška umrljivost? Ali je zveza med tako raznolikima osebama sploh možna?

Tema materinstva pa se ne kaže le pri Ariadni in Fajdri v odraslih letih, temveč že med njunim odraščanjem. Ko se jima rodi brat Asterij, ki ga bo Minos kasneje preimenoval v Minotavra, se odnos njune matere Pazifae do njiju in pravzaprav do vsega sveta popolnoma spremeni. Njene oči postanejo odsotne, njene misli begajo drugam, dekletoma se zdi, da matere sploh nimata več. Dete, ki se je rodilo iz prešuštniške zveze, meče na družino senco. Dekleti odrasteta ob šepetanju okoli sebe, z občutkom, da je nekaj nenehno narobe.

Čeprav sem na spletu naletela na raznolike recenzije, od velikih pohval do kritik, je bilo branje romana Ariadna zame nadvse prijetno početje. Teme, ki jih načenja, so seveda lahko zelo sodobne, kar je bil zame zagotovo plus. Ariadna je prikazana kot pogumna, a hkrati zelo človeška, tako kot Fajdra – obe se namreč oglašata prek prvoosebnega pripovedovalca. “Med tekom, med to zmagoslavno smelostjo, na katero sem bila tako ponosna, sem se počutila tako izpostavljeno, da sem lezla vase kot prava strahopetka. A bi lahko priznala, da se je nekje v meni zdramilo nekaj, kar je spominjalo na strah, a je bilo nabito z življenjem,” razmišlja Ariadna, ko vstopa v labirint. Vabljeni, da vstopite še vi.