Anarhija v sistemu
Prenovljena Bloudkova velikanka – skakalnica v Planici, ki so jo odprli v nedeljo, je v teh kriznih časih za Slovenijo vzpodbudna novica. Ne samo da je vzpodudna, tudi zelo razveseljiva je. Končno nekaj, na kar smo lahko vsi Slovenci ponosni. Z velikim pompom so jo odprli vsi trije ministri za šport, ki so se zvrstili v času obnove: Milan Zver (2004 -2008 in mimogrede tudi sveži predsedniški kandidat), Igor Lukšič (2008-2012) in Žiga Turk (od letošnjega februarja). In prav ta množična ministrska zasedba nam lahko med vrsticami veliko pove. Predvsem o učinkovitosti in hitrosti obnove.
Slovenija je med dolgo obnovo izgubila veliko priložnosti
Ja, podatek je dokaj zgovoren: skakanje na smučeh je bil vselej eden od paradnih konjev med slovenskimi športnimi disciplinami. Kljub temu je nekdanji slovenski ponos, Bloudkova velikanka (ne smemo je zamenjati za letalnico bratov Gorišek, kjer se opravljajo skoki čez 200 metrov), ki je bila zgrajena leta 1934 in se je zaradi dotrajanosti delno podrla leta 2001, je 11 let popolnoma mirovala. Obnova, ki jo je izvajal kdo drugi kot SCT, se je začela leta 2003, trajala pa je do današnjih dni. Torej, osem let obnovitvenih del in štirje ministri, če ob že naštetih prištejemo še Slavka Gabra, ki je v letu 2004 sklepal svoj mandat v Ropovi vladi. In enajst let je, odkar Bloudkova velikanka ni več uporabna.
To je Slovenija. Po logiki, počasi se še daleč pride. Škoda le, da vzrok za počasnost ni temeljito in preudarno delo, ampak popolna anarhija sistema. Prvotni načrt prenove Bloudokove velikanke se ni obnesel, sedanja rešitev pa je bila izdelana v času mandata ministra Lukšiča. Omeniti gre tudi usodo prvotnega gradbinca, ljubljanskega SCT, ki je zaradi negospodarnega upravljanja in tajkunskih ambicij svojega nekdanjega prvega moža Ivana Zidarja propadel ob koncu leta 2010 oz. v prvih mesecih leta 2011. Danes je sicer novi nordijski center v Planici (ob prenovi Bloudkove velikanke je bil dograjen tudi pravi center za panogo skakanja s smučmi) dokončan in moderen ter povsem primerljiv z evropskimi standardi, 11 let “sramote” od porušenja starega objekta do danes, pa bo v Sloveniji pustilo še trajne posledice.
Nordijski center, center za vzgojo mladih
Športni objekti se morajo namreč graditi z racionalno pripravljenim načrtom: Bloudkova velikanka in letalnica bratov Gorišek (to naj bi obnovili spomladi 2013, po koncu sedanje sezone) sta objekta, za katera bi morala Slovenija skrbeti. Skakanje na smučeh je bilo namreč vselej med panogami, ki je slovenskim športnikom prineslo največ uspehov, vse od Primoža Ulage in Mirana Tepeša do Francija Petka, od največje legende slovenskih skokov in dvakratnega zmagovalca svetovnega pokala Primoža Peterke ter vse do zadnjih uspehov Roka Benkoviča in sedanjega svetovnega prvaka v poletih Roberta Kranjca. Skratka, racionalno je investirati v tako panogo tudi zaradi rezultatov. To, da bo ob skakalnici še pravi sodobni nordijski center, pa je še bolj pomembno: morda še pomembneje od rezultatov je dejstvo, da slovenska država in ostale pristojne institucije ponudijo mladim kakovostno okolje za treninge in zdrav ambient za preživljanje prostega časa. Nordijski center je ta cilj dosegel: dejstvo, da se bodo iz vseh mladih zagnanih skakalcev na smučeh razvili tudi nekateri profesionalni skakalci, ki bodo krojili svetovni vrh omenjene panoge, je le dobrodošel priboljšek.
V primeru Bloudkove skakalnice pa ne moremo mimo ugotovitve, da so zaradi številih zavlačevanj, neusklajenosti in političnogospodarskih računic v 11 letih “sramote”, odkar se je velikanka delno porušila, v Sloveniji izgubili tudi veliko priložnosti za kakovostno delo z mladimi, predvsem na področju njihove vzgoje. Napredna športna infrastruktura bi lahko mlade slovenske športnike uspešno gostila že v preteklih 11 letih, namesto tega pa je bila v tem obdobju neka nepotrebna črna luknja.
Tivoli, Plečnikov stadion in Stožice
Taka logika racionalnega grajenja in gospodarne obnove športnih objektov bi morala splošno veljati. Dvorana Tivoli je bila zgrajena leta 1965 za vzgajanje mladih slovenskih košarkarjev: “krstil” jo je legendarni Ivo Daneu, ki je leta 1970 prav tam z jugoslovansko reprezentanco osvojil naslov svetovnega prvaka. V Tivoliju so zrasli vsi kasnejši slovenski košarkarski talenti, začenši z Juretom Zdovcem. Isto bi lahko rekli o slovenskem nogometu, ki se je vse do konca devetdesetih vrtel okoli Plečnikovega stadiona za Bežigradom v Ljubljani. Oba objekta doživljata danes zelo negotove čase: Tivoli je še vedno funkcionalen in delujoč, izgubil pa je precejšnji delež prejšnjega leska in, na račun novozgrajenih Stožic, tudi vse pomembnejše športne dogodke. Še slabše je stanje, v katerem se trenutno nahaja Plečnikov stadion za Bežigradom: tudi v tem primeru lahko govorimo, tako kot smo za Bloudkovo velikanko, o nacionalni sramoti. Ob razpadajočem objektu, ki spada v Plečnikovo dediščino, je nekdanje nogometno igrišče kvečjemu dobro samo še kot pašnik za koze (in morda celo to ne več).
Gradnja Stožic, ki se je izkazala kot projekt narejen na “horuk”, je vzela finančno moč za sanacijo ostalih objektov. Medtem ko so Stožice sicer zgrajene, a večinoma samevajo (stadiona s 16 tisoč in športne arene z 12 tisoč sedišči v Sloveniji ne napolniš tako zlahka), sta oba ostala objekta prepuščena lastni usodi. Kje je pri tem napaka? Pravilno in povsem upravičeno je, da ima Ljubljana kot nacionalna prestolnica primerne in mednarodno sprejemljive športne objekte. Dejstvo pa je, da so bile Stožice zgrajene izključno zaradi kaprice župana Jankovića: želel si je postaviti spomenik, ne glede na ceno. Rezultat tega? Podjetji, ki bi morali biti lastnici Stožic, sta v postopku prisilne poravnave, trgovski center, ki bi moral prinašati zadostne prihodke za vzdrževanje celotnega objekta pa sploh ni dograjen. Vidna posledica je doslej 115 milijonska luknja v slovenskem bančnem sistemu. Vzporedno z razpadom Plečnikovega stadiona smo v Ljubljani zasledili tudi zelo hud padec klubskega nogometa, ki se še vedno ni pobral: medtem ko je prenovljeni Ljudski vrt v Mariboru (in prihod Zlatka Zahovića za športnega direktorja) botroval k ponovnemu razcvetu nogometa v štajerski prestolnici, je v Ljubljani nogomet popolnoma potonil. Košarka pa se že več let bori za obstanek med evropsko elito, a ji to vse teže uspeva: nastopi v stožiški areni košarkarski Olimpiji niso dali dovoljšnjega zagona.
Anarhija v prestolnici
Nočem skleniti zapisa z domnevo, da so Stožice krive za slabe rezultate klubskih športov v Ljubljani. Daleč od tega. Zelo kritičen pa sem do politike prenavljanja in grajenja športne infrastrukture v prestolnici. In tukaj se lahko navežem na prispodobo anarhije sistema, ki je botrovala k tako dolgi prenovi Bloudkove skakalnice. Stožice so, kot povedano, Jankovićeva kaprica, ki so sredi hude finančne krize nastale brez temeljitega premisleka, kako bi lahko racionalnejše obnovili že obstoječe strukture Plečnikovega stadiona in dvorane Tivoli. To je tista napaka v sistemu, ki jo sprožajo političnogospodarski konflikti. A si predstavljate, da bi v Planici namesto obnove Bloudkove velikanke pustili ruševine na svojem mestu, naj naprej propadajo, in bi se lotili gradnje povsem novega objekta? Noro!
Andrej Černic
