Ali se motimo, ko govorimo o veri?

Piše: Ambrož Kodelja

V razmislek

Naveličan sem poslušati: “Cerkve so vedno bolj prazne. Mladine ne briga vera. Cerkveni zakramenti so postali farsa. Za koga še čepite v cerkvi?” Pa še vsi podobni ugovori, ki nam jih ljudje navržejo ob takšnem ali drugačnem pogovoru. V ozadju vseh teh ugovorov je vprašanje o Bogu pri sodobnem človeku.

Obstoj Boga je eno ključnih vprašanj človekovega življenja v vsakem od nas, v vseh do sedaj poznanih človekovih civilizacijah. Iz zgodovine vemo, da je veliko ideologij odšlo v pozabo, vprašanje o obstoju Boga pa ostaja. Kajti: “Vprašanje o Bogu je vprašanje, ki se nanaša na osebno vero, prav zato vprašanje o Bogu ostaja in bo obstajalo še naprej odprto.”

Ko veruješ, slediš klicu neznane skrivnosti, ki nagovori človekovo duhovno intimo in tudi človekov razum. Vera ostaja tako človekova bivanjska odprtost in prostost duha kot tudi zvestoba osebnemu spoznanju. Vera ne sme biti zaprta v človekovo intimnost, ampak se mora nujno izražati navzven, saj ima družbeno razsežnost, ki jo spremlja v vsaki civilizaciji in vsakem okolju.   

Z razvijanjem našega duhovnega potenciala je človek skozi zgodovino napredoval v civilizaciji z znanjem in kulturo, kar nas loči od živalskega sveta. Ker pa je religija eden od temeljnih izvorov civilizacije, mora biti odprta za razvoj človeka. Ko neka oblika vernosti “ne vzdrži več” ali je postala času nerazumljiva, jo je treba dopolniti, enako tudi verske predstave, zato so se tudi posodobile verske prakse. Kjer se to ni dogajalo, so v zgodovini propadla mnoga verstva. Ob tem dejstvu pa bi se moralo danes tudi cerkveno vodstvo strezniti, ko spozna, da določene verske prakse ne nagovarjajo več zavesti sodobnega vernika. Nekaj tega smo doživeli ob drugem vatikanskem koncilu z uvedbo narodnega jezika v bogoslužje, posodobitvi obrazcev pri zakramentih, skrajšanjem evharističnega posta … Tako lahko rečemo, da Cerkev gre s časom, vendar ne na škodo Božjega nauka, ki ga oznanja. Verski nauk kljub določenih spremembam ali posodobitvam ostaja isti, je pa odnos do njega prilagojen času, v katerem živimo. Prav s tem nam je nakazan odgovor na zastavljena vprašanja, ki so navedena v začetku članka. Ljudje iz različnih razlogov ne prisluhnejo temu učenju, zato odidejo stran od vere. Zopet vprašanje: “Zakaj ne prisluhnejo? Kje so vzroki?” Odgovor je znan: “Pri sedanji mlajši generaciji je zapaženo versko neznanje.” To je eden od ključnih problemov, da se cerkve praznijo. Na ugovore, ki jih sodoben človek o veri dobiva, ne zna odgovoriti ali se niti ne potrudi, da bi nanje odgovoril, ampak sledi množici, ki jo vse to ne zanima. Sem spadajo tudi zgledi kristjanov, ki niso vedno zgledni. V sebi velikokrat tudi nosimo osebno obremenitev, ki nas spremlja, obenem pa lagodnost, ki ji podležemo. Le zakaj bi se trudil, da na to odgovorim, da na to mislim, raje sedem pred televizor in odmislim vse, kar me teži. Tako teko dnevi, leta, problemi se kopičijo, rešujemo pa jih navadno tako, da jih potlačimo in skušamo nanje pozabiti, čeprav nas v podzavesti tlačijo, pa tudi morijo; tako gre čas z verskimi problemi pri marsikomu dalje … Seveda na škodo posameznika. Tudi o tem bi bilo treba več razmišljati, da bi sodoben človek lažje poiskal pot do Boga.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme