Ali je v Italiji še vedno zima?
Knjigosnedki (17)
Zimski čas je obdobje, ko beležimo različne dneve spomina: 27. januarja se po vsem svetu spominjamo grozot nacizma in fašizma, 10. februarja pa se že dvajset let italijanska vlada spominja fojb in istrsko-dalmatinskega eksodusa. Ne bom poglabljala pomena enega ali drugega datuma, saj to področje prepuščam zgodovinarjem, a spomin na to, kar se je dogajalo v naši deželi, bi pa le moral kdaj pa kdaj priti na vrsto. Zato v teh zimskih dneh predlagam branje risoromana oz. stripa pordenonskega avtorja, ki nam z minimalističnimi potezami in jedrnatimi dialogi prikazuje življenje otrok slovenskega rodu, ki jih je fašistična vlada med okupacijo velikega dela slovenskega etničnega ozemlja strpala v taborišča. Knjiga Italijanska zima, ki jo je Davide Toffolo izdal leta 2010, je slovenski prevod dobila že leto kasneje. Sam avtor je v nekem intervjuju izjavil, da ga je ob spoznanju, da so bili za Slovence Italijani zlo, obšel globok občutek sramu. Začutil je dolžnost, da se tega temnega obdobja italijanske zgodovine ne potisne v ozadje.
Avtor se je moral pošteno potruditi, da je sploh našel dokumente o Gonarsu, v katerega je postavil zgodbo. Nekaj informacij, predvsem zapise in skice internirancev, je našel v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, pri čemer mu je bila v oporo zgodovinarka Paola Bristot. Nekatera pisma in razglednice je tudi naravno vključil v svojo knjigo, ki skozi otroške oči prikazuje, kako je na terenu izgledal projekt etničnega čiščenja, ki ga je imela v načrtu fašistična Italija. Projekt, o katerem Italijani pogosto vedo zelo malo (ali nič). Zato spremlja knjigo na hrbtni strani zapis, da gre za sramotno in zamolčano stran italijanske zgodovine.
Slovenski prevod dopolnjuje spremna beseda prevajalke dr. Kaje Širok iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki knjigo dodatno obogati. Nenazadnje pa je navedena tudi vsa bibliografija, ki bi morala biti obvezno branje za vse, ki bi lahko nasedli na besede nekdanjega italijanskega prvega ministra Berlusconija, da so Slovenci v italijanskih taboriščih počitnikovali. Časi so zaskrbljujoči, zgodovinski spomin peša, ljudje verjamejo najrazličnejšim (in navadno senzacionalističnim) novicam. Tudi branje je dejanje upora. Tudi branje je politično. Čeprav prav skozi branje skušamo predajati vrednote strpnosti, je čas, da postanemo nestrpni do krivic in nepoštenja.
Nečloveške razmere v taborišču v Gonarsu spoznamo skozi slike in besede otrok, Giudite in Draga. Njuni pogovori so kratki, jedrnati. Pogosto se pogovarjata o smrti. Sprašujeta se, zakaj sta tam, in si na vprašanje odgovorita, ker ne znata njihovega jezika. Včasih se zavedata, da obstaja življenje tudi onstran žice, takrat opazita hribe, ko je vreme tako jasno, da bi se jih lahko dotaknil z rokami. Risbe so čiste, enostavne, jasne. Prav zaradi odsotnosti vsakršnega balasta in odvečnih detajlov so otroška vdrta lica toliko bolj v ospredju in neposredno prikazujejo vso bedo življenja v taborišču.
Če ste mislili, da so stripi le za otroke, boste s to knjigo to misel zagotovo opustili. Preproste besede in minimalistične, a dodelane slike vas bodo prepričale, da se da zakomplicirane teme predstaviti tudi na zelo enostaven način, ne da bi jim pri tem odvzeli težo in pomembnost.
