Ali je bil Trst res kozmopolitsko mesto?
Nekoč je Winston Churchill, najbrž glede zagonetnega položaja na Bližnjem vzhodu, izjavil, da je to področje proizvedlo več zgodovine, kot jo lahko izkoristi.
To misel britanskega državnika je Aleksander Rojc na večeru DSI, na katerem so predstavili knjigo Trst: umetnostni izraz ob nacionalnem vprašanju. Glasba, likovna in besedna umetnost ob slovensko-italijanski meji v drugi polovici XIX. stoletja do prihoda fašizma, ki je svojčas nastala kot sad simpozija ob 100-letnici Glasbene matice in je nato v prenovljeni obliki izšla lani jeseni, prenesel na naš prostor. Dejansko se publikacija poglablja v obdobje 19. stoletja tržaške zgodovine, da bi na podlagi različnih kulturnih in umetnostnih izhodišč predstavili bogato preteklost našega mesta, s posebnim ozirom na nastajajočo ‘organiziranost’ slovenske družbe, ki je ob prelomu stoletja vse do prve svetovne vojne dosegla svoj družbenogospodarski in po svoje tudi kulturni zenit. Okolje, v katerem se je naš živelj razvijal, se je oplajalo ob večkulturnem izročilu zalivskega mesta; na večeru DSI, ki je nastal v sodelovanju z Glasbeno matico, pa so gostje razmišljali predvsem o pojmu kozmopolitizma. To je izraz, ki ga nekateri radi pripisujejo tedanji podobi Trsta, slišati pa je bilo tudi, da se je taka družbena razsežnost po sili razmer udejanjala zaradi splošne koristi (v prvi vrsti gospodarske) kot pa v duhu nekega ‘razsvetljenskega humanizma’.
Uvodoma je na večeru, ki – kot je poudaril Sergij Pahor – je nastal na podlagi zamisli samega Rojca, urednika knjige, spregovorila predsednica Glasbene matice Milena Padovan. Izpostavila je kakovostno razsežnost monografije, ki temelji na “interdisciplinarnih vsebinah”. Knjigo, ki jo je založila GM ob sozaložništvu ljubljanskega SAZU-ja, so predstavili lani novembra na sedežu tržaške trgovinske zbornice ob moderiranju Massima Brayja, generalnega direktorja italijanskega inštituta Treccani in nekdanjega ministra. Gre za pomenljivo prisotnost za delo, ki izhaja v počastitev 100-letnice naše glasbene šole, zaradi visokega strokovnega in tematskega nivoja pa je preraslo v študijo o ključnem razdobju tržaške preteklosti.
Bojan Brezigar, ki je vodil večer DSI, je prav zato bil mnenja, da predstavlja knjiga “izredno bogastvo”. Poudaril je zlasti tedanjo kozmopolitsko razsežnost tistega obdobja, ko so se različne kulture med sabo srečevale, nastajali so tudi problemi, a hkrati predvsem medsebojne bogatitve. Trst je bilo takrat mesto izredne kulture (za razliko od Gorice), kar je trajalo do prve svetovne vojne in tudi naprej. Sam Černigoj je namreč leta 1924 ne glede na fašistične megle zapustil Ljubljano in se preselil v Trst, saj je v zalivskem mestu čutil ugodnejše kulturne razmere. Odlika knjige je po Brezigarjevem mnenju tudi v tem, da je dvojezična. Ob njej bodo veliko novega spoznali italijanski bralci, a tudi slovenski. Grenko je ugotavljal, da je v matični domovini manjšina ostala le privesek. Italijanski Trst se je v zadnjih letih v duhu novih spoznavnih dinamik približal izročilu slovenskih someščanov; Ljubljana pa je v istem razdobju svoj fokus glede nas čedalje ožala – je povedal.
Aleksander Rojc je najprej postavil pike na i v zvezi s sobivanjem različnih kultur. Misel, ki smo jo prej omenili glede potrebe po sobivanju zaradi družbenogospodarskih dejavnikov še prej kot iz potrebe po udejanjanju razsvetljenskega humanizma, pripada ravno uredniku knjige: sobivanje pa je bilo vsekakor mogoče. Vrednost monografije je hkrati tudi v tem, da so slovenski in italijanski znanstveniki obravnavali temo brez zavajajočih narodnostnih predznakov in opredelili raje sovpadajoče vrednote takratnega časa (z njim se je strinjal tudi Miloš Budin, nekdanji podtajnik in sedanji predsednik Gledališča Rossetti, ki je knjigi napisal spremno besedo in ga je k pogovoru povabil predsednik DSI). Dejansko je bil Trst po sili razmer okno v svet in, kot je izpostavila Tatjana Rojc na podlagi svojega literarnokritičnega prispevka, tudi v slovenski svet vnesel nekatere tematike (zlasti zaradi vpetosti žensk v literarno okolje), ki jih Ljubljana še ni bila vajena.
Zgodovinski oris obdobja je na večeru DSI pripadal zgodovinarju Alekseju Kalcu. Zaustavil se je predvsem pri odnosu med italijansko in slovensko narodno skupnostjo, ki sta v tedanjem postromantičnem obdobju kovali svoj narodni čut (Italijani so ta proces začeli pred nami). Med Slovenci je bil občutek pripadnosti najprej omejen na ožji krog intelektualcev, proti koncu 19. stoletja pa je postajal trdnejši med pripadniki različnih slojev, kljub temu da je bila asimilacija Slovencev (zlasti široke množice, ki je v Trst zaradi službenih razlogov prihajala iz zaledja) močna. Slovenci in Italijani so se v tedanjem habsburškem državnem aparatu razlikovali v zvezi s položajnimi strategijami: Italijani so bili strnjeni v kopico številčno skromne, sicer močne organizacije in zasedali položaje znotraj krajevne uprave, Slovenci smo bili kapilarno prisotni in dejavni na področju (v Trstu in okolici je na prelomu stoletja delovalo okrog 300 organizacij!) ter bili dokaj dobro zastopani v državnih službah. Občutek obrambe pa je bil med Slovenci vselej prisoten, Italijani pa se niso zatekali na okope. Kalčev pogled je bil v tem vidiku drugačen od Brezigarjevega: zgodovinar je kozmopolitski duh raje uokviril v manj idealno in bolj konfliktualno danost.
Govor je bil tudi o glasbi. Izvedeli smo – kot je poudaril Rojc –, da je na tedanji glasbeni šoli (nastala je namreč leta 1908 po zgledu ljubljanske GM) poučevalo veliko število čeških glasbenikov, ki so pripadali močni tržaški češki skupnosti. Didaktični domet takratne šole se je ohranil tudi naprej, saj je veliko slovenskih izšolanih glasbenikov, ki so se po prvi svetovni vojni odpravili na emigrantsko pot v Slovenijo, močno prispevalo k razmahu glasbene kulture v naši matični domovini.
Naj še omenimo avtorje strokovnih zapisov. To so: Aleksander Rojc, Borut Klabjan, Miloš Budin, Aleksej Kalc, Salvator Žitko, Tatjana Rojc, Cristina Benussi, Milček Komelj, Donata Levi, Stefano Bianchi, Stanislav Tuksar in Ivano Cavallini.
IG
