Ajbiš in sporiš
Jezikovnica (212)
Še vedno je poletje, še vedno nas razveseljuje cvetje. “Rima!” bi zaklicala moja hči. Res je, poletje se rima na cvetje, v naslovu današnje Jezikovnice pa sem napisala “ajbiš” in “sporiš”. Na videz se tudi ti dve besedi rimata, če pa ju pravilno izgovorimo, se ne. “Ajbiš” je naglašen na prvem zlogu, torej “ájbiš”, “sporiš” pa na drugem, torej “sporíš”. Za rimo pa je ključno tudi ujemanje v mestu naglasa, zato se ajbiš in sporiš ne rimata, saj se naglašeni samoglasnik ne more rimati z nenaglašenim.
Kaj pa sploh označujeta ti dve, na prvi pogled precej podobni besedi, ki zvenita čudno tuje, pa hkrati domače, saj dišita po nekih starih časih, ko so ljudje bolj kot danes poznali divje rastline, jih znali razločevati in koristno uporabljati? In zakaj sem ju izbrala za današnjo Jezikovnico? Tako ajbiš kot sporiš sta zdravilni rastlini, ki avgusta še vedno cvetita, zato si ju še zmeraj lahko ogledamo tudi v naravi.
Ajbiš je drugo ime za navadni slez (Althaea officinalis), rastlino z belkastimi cvetovi, katere zdravilne učinkovine pomagajo pri suhem in dražečem kašlju. Kot lahko izvemo v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja, izhaja beseda iz nemščine (Eibisch), kamor je prišla iz latinščine (ibiscum), tja pa iz grščine (ibiskos). Vam zveni znano? Imate prav. Iz grške besede ibiskos izhaja tudi samostalnik hibiskus (Hibiscus syriacus), katerega drugo ime je oslez. Slez torej ni oslez. Slez je ajbiš, oslez je hibiskus. Zakaj pa se slez sploh imenuje tako? Zaradi sluzi, ki se izloča iz njegovih korenin, če jih namočimo. Tudi to piše v Snojevem etimološkem slovarju, da se slez tudi v drugih slovanskih jezikih imenuje povsem podobno: sljez v hrvaščini, slez v češčini, vse različice pa so se razvile iz praslovanskega in indoevropskega jezika, zato je nemška različica za glagole lesti, laziti, plaziti “schleichen” [šlajhen], poljska ustreznica naših glagolov drseti in polzeti pa “ślizać się” [šlizač šeu]. Enaka pomenska podstat pa je tudi v slovenski besedi solza, ki polzi, čeprav ni sluzasta.
Poleg sleza in osleza pa obstaja tudi slezenovec, npr. gozdni slezenovec (Malva sylvestris), prav tako divja zdravilna rastlina z nežno roza ali vijoličnimi cvetovi, ki je ne gre zamenjevati s sleznikom, gojeno okrasno cvetico različnih barv od rumene in roza do rdeče ter škrlatne. Samostalnika sleznik Slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna, se pa pojavlja na spletnih straneh slovenskih vrtnarij z latinskim imenom Alcea rosea pleniflora.
In kaj ima z vsemi do sedaj obravnavanimi rastlinami sporiš? Prav nič, razen da je tudi zdravilna rastlina (del čajnih mešanic za doječe matere) in cveti poleti, in to z nadvse drobnimi vijoličnimi cvetovi, najdemo ga celo skupaj s slezenovcem, oba imata namreč rada suha, izžeta tla, kjer težko uspevajo druge rastline. Latinsko ime za sporiš je Verbena officinalis, in če si dovolj natančno ogledamo obliko njegovih listkov, bomo prepoznali podobnost z gojenimi okrasnimi rastlinami, ki jih prodajajo kot verbene in se poleti še zlasti bohotijo na grobovih in v urbanih ali parkovnih zasaditvah. Iz otroštva se spomnim, da je bil sporiš edina rastlina, ki je uspevala v sosedovi ogradi za kokoši. Niso ga skljuvale, pa tudi njihovim krempljem se ni dal, z izjemno odpornostjo je vztrajal sredi izrazito nenaklonjenega rastišča in celo cvetel.
Ajbiš, sporiš, slez, slezenovec, sleznik, oslez – kakšno bogastvo poimenovanj in kakšna raznolikost rastlin. Prava zakladnica v botaničnem in jezikovnem smislu.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
