Kaj imajo skupnega mački in knjige?
Knjigosnedki (13)
Imate radi japonsko literaturo, a ne bi brali spet Murakamija ali Banane Yoshimoto? Imate radi magični realizem in pravljične elemente? Vas ne moti, če so glavni liki najstniki? Potem se lahko brez vsakršnega pomisleka potopite v knjigo Sosukeja Notsukawe O mačku, ki je rešil knjige.
Glavni lik Natsuki Rintaro je eden tistih najstnikov, ki jim Japonci pravijo hikikomori. Ne druži se, zelo je sramežljiv in, namesto da bi iskal zabavo v zunanjem svetu, se prepušča domišljijskim svetovom v knjigah. Roman se začne s smrtjo Rintarovega dedka, s katerim je fant odraščal, odkar mu je umrla mama. Naenkrat je ostal sam na svetu, poskrbeti bo moral za dedkovo knjigarno in v roku nekaj tednov je načrtovana njegova selitev k teti, ki je doslej še ni videl. A o samem dečku ali njegovi družini ne izvemo veliko. Naslov romana pa je rahlo zavajajoč, saj se maček ne bo ukvarjal z rešitvijo knjig sam, pač pa bo v neznane labirinte popeljal najprej Rintara, nato pa se mu bo pridružila še njegova sošolka Yuzuki Sayo. Tudi ona namreč lahko sliši mačka govoriti, kar se zgodi le tem, ki imajo močan občutek empatije. Naslov italijanskega prevoda (Il gatto che voleva salvare i libri) je tokrat primernejši, saj nas kot bralca ne zavaja, da bo v ospredju maček. Ta je namreč le posrednik med tem in onim drugim, fantazijskim svetom.
Če ste pravi ljubitelji fantazijskega romana, boste mogoče razočarani, ker se fantazijski elementi pojavljajo le tu pa tam, recimo ko se v leseni steni dedkove knjigarne Natsuki odpre prehod v drug svet in labirint. Če ste ljubitelji knjig, boste srečali takšne in drugačne pristope do knjig in branja. V prvem labirintu mora Rintaro na primer rešiti knjige pred serijskim bralcem, ki zbira vse prebrane knjige, nobene pa ne prebere še enkrat. Prav o tem vprašanju različnih tipov bralcev in bralk sem se že večkrat pogovarjala tudi s prijatelji knjigoljubi. Sama se namreč kar poistovetim s tem prvim “zlobnim” človekom, stežka se pripravim, da bom knjigo brala dvakrat (razen če gre za študijsko branje, tam je seveda drugače), medtem ko moja draga prijateljica knjigosnedka z veseljem prebira določene knjige vsako leto znova, saj so zanjo tisto udobno ognjišče, nekako kot Linusova odejica v znanem stripu.
V drugem labirintu se knjige režejo in strižejo, saj ni dovolj časa, da bi jih prebrali vse, zato zlobni strokovnjak in njegovi sodelavci strižejo in obdržijo le najbolj pomenljive povedi. Ravno v času branja te knjige sem spet naletela na reklamo za aplikacijo, ki ti najbolj znane knjige strne, povzetke pa lahko bereš ali poslušaš. Gre za knjige esejskega tipa, neliterarne knjige, in aplikacija je seveda v angleščini. Pa sem se zamislila nad tem, ali nismo mogoče s hitrim tempom izgubili čara branja samo zaradi užitka branja, ne samo literature, tudi esejskih knjig … Klišejska vprašanja, tega se zavedam. Pa vendar, hitenje ne privede nikamor, to smo že opazili. Zato imam rada branje, ker te nekako prisili, da zbereš misli, da se zaustaviš, da spet enostavno zadihaš.
Če bi radi torej lahkotnejšo knjigo, s katero se želite sprostiti in spraševati o pomenu knjig in branja, je to prava knjiga za vas.
