Bogato življenje vsestranskega umetnika, slovenskega mojstra vitražista

Slikar, kipar, predvsem pa vitražist Marko Jerman se je rodil leta 1957 v Barilochah na jugu Argentine, že več kot 30 let pa živi v Godoviču v Sloveniji. V njegovih žilah se pretaka tudi goriška kri – njegova mama je namreč znana dirigentka Lučka Kralj Jerman -, v njegovem življenju pa so poleg likovne umetnosti našli mesto tudi šport, glasba in celo pesnjenje. Vitraž vstalega Kristusa, ki smo ga ob letošnji Veliki noči objavili na prvi strani našega tednika, je marsikoga močno nagovoril. Da bi naši bralci kaj več izvedeli o vsestranskem umetniku in rojaku z zanimivim življenjem v dveh domovinah, sem ga obiskal na domu in ga povabil pred mikrofon. Marko Jerman je umirjen, uglajen in srčen sogovornik. Za prijazen sprejem in res prijeten pogovor se mu iskreno zahvaljujem.

Začnimo z umetnostjo. Na svojem portalu se opredeljujete za “umetniškega obrtnika, ki se prvenstveno ukvarja s snovanjem in izdelavo vitrajev”. Koliko je pri tej zvrsti umetnosti in koliko obrti?

Umetnost nastopi v trenutku, ko snujem vitraž. Ustvarjalno delo je izdelava osnutka, ki ga skušam narediti tako, da naročnik dobi sliko tega, kar je podobno končnemu izdelku. Tam se do neke mere zaključi ustvarjalno delo, nato je treba osnutek prenesti v naravno velikost. Običajno delam precej dodelane osnutke v razmerju 1:10. Potem pa pride razvoj dela; ker delam vse sam, od A do Ž, je ta kar dolg. Za srednje veliko okno, visoko 1 m in široko 2,5 m, je mesec in pol oz. dva ali včasih do tri mesece dela. Ustvarjalno delo je torej, ko iz glave pride na papir in se tam pokaže, kaj bom izdelal.

Slikanje na steklo je posebno in zahtevno. Senčenje je npr. nasprotno kot na papirju: na papirju s svinčnikom dodajam senco, na steklu pa najprej prekrijem celo sliko z neko senco, nato pa, ko se barva posuši, s suhimi čopiči odstranim vse, kar je odveč. Namesto da dodajam senco, na neki način izvabim luč. Risba s čopičem na steklo je delikatna in zahteva veščino: uporabljam čopiče z dolgo dlako, s katerimi lahko potegnem črto, jo zaokrožim.

Na likovno pot ste stopili že po srednji šoli, s snovanjem, načrtovanjem in izdelavo vitrajev pa ste se začeli ukvarjati leta 1981, ko ste šli v Milan.

Po srednji šoli sem nameraval študirati biologijo. To je pomenilo, da sem se moral iz rojstnih Bariloch preseliti v 1700 km oddaljen Buenos Aires. Prvi letnik je bil skupen za vse, smer je bila “eksaktne in naravne vede”. Takrat je prišlo do vojaškega udara, leto kasneje so se razmere nekoliko spremenile. Nekaj časa sem še vztrajal, a ni šlo, ker prav nisem bil pri stvari; tedaj sem se tudi še veliko ukvarjal s športom, Buenos Aires pa je bil daleč od smučarskih prog … Zato sem zamenjal, poskusil sem na agronomiji, a tudi tam sem se iskal. Nato je nenadno umrl oče, star šele 59 let. Vrnil sem se domov, da bi pomagal v družinskem podjetju. V tistem času sem že risal: pri nekem slikarju v Buenos Airesu in nato še pri kiparju v Barilochah sem se vzporedno učil osnovnih pojmov teh dveh umetniških zvrsti. Razmišljal sem tudi o akademiji, toda v obdobju pred vojaškim udarom, sredi 70. let prejšnjega stoletja, je bila akademija gnezdo vsega možnega, razen študija. Po očetovi smrti sem našel stik z Milanom: družinski prijatelj, frančiškan iz Padove, ki je deloval v Patagoniji, se je ob vrnitvi v Italijo srečal z milanskim mojstrom vitrajem, ki je razstavljal v Assisiju. Frančiškam mu je omenil moj primer in ga vprašal, ali bi me vzel za vajenca. To je bilo marca 1981. Mojster – imenoval se je Sante Pizzol – je privolil, a junija bi moral že biti pri njem v Milanu, drugače bi on vzel drugega. Ko sem prejel frančiškanovo sporočilo, sem se takoj odločil, pisal mojstru in se mu predstavil. Odgovoril mi je, naj pridem, da bom pri njem delal vse, kar bo potrebno; ko pa bom osvojil znanje, bom šel domov. Konec maja 1981 sem prišel v Milan. Sprejel me je na svojem domu, imel je dva manjša otroka, bil sem kot član družine. Delal sem vse, kar je bilo treba, v delavnici, pa tudi doma in v vrtu, če je bilo treba pomagati. Ko so šli na počitnice, so me vzeli s sabo. Mojster je bil neznansko radodaren tudi z znanjem. Ko je videl, da lahko kaj naredim, mi je zaupal. Ko je delal nekega svetnika, mi je dejal: “Tisto roko boš naredil ti!” Sem se moral kar lotiti. Po malo manj kot dveh letih mi je rekel: “Dobro, zdaj znaš dovolj, da lahko sam nadaljuješ.” Kupil mi je letalsko karto za vrnitev domov. Pri njem nisem plačal nič, on me je plačeval z znanjem, jaz pa njega z delom. Zavedam se, da sem imel veliko srečo! Šole za vitraže so v Londonu ali Parizu, večinoma pa gre za to, da mojster uči vajenca.

Je bil v vaši družini pred vami že kak umetnik?

Ne. Tone in France Kralj, ki imata priimek kot mama, sta bila družinska prijatelja, ne pa sorodnika.

Kaj nam lahko poveste o tehniki izdelovanja vitrajev? Kako sploh nastane okno, sestavljeno in barvnih stekel?

To je dolga zgodba … Ko sem se vrnil v Argentino, sem imel težave z nabavo materiala. Lokalne proizvodnje stekla za vitraže ni bilo. Gre za ročno izdelano, pihano steklo. Kdor ga izdeluje, napihne balon barvnega stopljenega stekla, ga potegne, oblikuje v cilinder; to se počasi ohlaja, nato ga odreže podolgem, spet dene v peč in naredi ploščo. Posebnost tega stekla je, da ni popolnoma gladko, je valovito, ima mehurčke in črtice, zaradi vsega tega barva veliko bolj zažari, kot če bi bilo prozorno. Manj se vidi skozi, barva pride bolj do izraza.

V Argentini sem steklo dvakrat uvozil, a bilo je zelo zapleteno, nenazadnje s carino. Že tako je tako steklo zelo drago. Steklo roza barve je npr. najdražje, saj se za njegovo izdelavo uporablja zlato; podobno velja za selenij, s katerim izdelujejo steklo od zelo živih rumenih do zelo temnih rdečih barv. Za vezanje stekla uporabljam svinčene profile v obliki črke “H”, ki jih oblikujem. Ko sestavljam vitraž, jih zacinim s kositrom, ki se topi malo prej kot svinec.

Delo torej poteka takole: ko imam osnutek, ga moram najprej prerisati na papir v naravni velikosti. Če gre za vitraž, visok 3 m in širok 5 m, bom razdelil na manjše kose, ki bodo nato primerni za premikanje in montažo. Kar je večje od kvadratnega metra, je že zelo delikatno, z lahkoto se zvije, steklo poči. Ko imam sliko v naravni velikosti, moram iz tiste slike s prosojnim, “paus” papirjem prerisati samo črte, kjer bo svinec. V tej fazi določim razdelitev kosov stekla in to, kje bo svinec. To moram potem prerisati na karton, ki je dovolj trd, da iz njega izrežem šablonce, s katerimi bom rezal steklo. Ko sem prerisal na karton, moram po vseh črtah z dvojnim nožkom izrezati šablonce; dvojni nožek je zato, da vzame debelino, ki jo bo nato zavzel svinec, to je 2 mm. Med šablono in šablono sta zato 2 mm, ki ju bo zapolnil svinec. Ko imam vse šablone na kupu, jih položim na njihovo mesto na paus papirju, nato pa začnem rezati steklo. Ko imam vse postavljeno, izbiram po barvah: najprej vse obraze, roke in druge dele kožne barve, nato vse druge barve. Za večja okna režem steklo 10, 15, tudi do 20 dni. Ker je steklo dragoceno, moram z njim ravnati preudarno; 25-30% vsake steklene plošče itak gre v nič. Manjše kose spravljam za manjša dela, imam ogromno ostankov, za katere sploh ne vem, ali jih bom kdaj uporabil … Ko imam vse narezano, pride faza, ko prenesem risbo na steklo. Glavne črte risbe, npr. obraza, postavim na risbo v naravni velikosti na mizi, risba ostane spodaj, steklo gor, tam zarišem oči, nos, usta itd. To delam s črno neprosojno barvo, ki mora biti zmešana na tak način, da se trdno oprime stekla. Ko imam prerisano glavno risbo, moram to postaviti na nosilno prozorno steklo z okvirjem, tako da ohranjam 2 mm prostora med kosi stekla; sestavljanje je precej delikatno. Ko je to postavljeno, zalijem s stopljenim voskom vse točke, kjer bo svinec spajkan oz. zašvasan. Tam spustim kapljico stopljenega voska, tako da se koščki stekla pritrdijo na nosilno steklo. Ko je vse fiksirano, postavim steklo na stojalo pred okno in imam dnevno luč, nato barvam in lahko vidim, kako bo izgledal vitraž. Celoto prekrijem z rjavkasto ali sivo senco, kot mi ustreza; počakam, da se posuši, nato izpraskam. Tudi to je dolgo in delikatno delo, saj tam, kjer se dotaknem, nastane luknjica. Vse delo s steklom zahteva veliko potrpljenja.

Si predstavaljam, da obstaja malo vitražistov …

Res. In nas je tudi čedalje manj. Danes vitraž lahko “tiskajo” tudi s tridimenzionalnim tiskalnikom …

V glavnem imate torej opraviti s sakralno umetnostjo.

Delam tudi drugo, npr. za hiše zasebnikov. V naši zavesti je tega sicer zelo malo. Američani imajo veliko več ornamentalnih vitražev, kar se vidi tudi v filmih. Pri nas ni te tradicije, v glavnem delam za cerkve. To me sicer ne moti, ker sem katoličan, sem veren. Kaj je boljšega kot to, da delam v tem?

Vaši vitraji se najdejo predvsem po cerkvah v Sloveniji, Argentini, Hrvaški in Avstriji, pa tudi v zasebnih stavbah … Morda tudi kje v zamejstvu? Kje je največji izmed vaših vitrajev? 

Največ jih je v Sloveniji, nato v Argentini. Kaj malega je v kakšni hiši v Trstu. Največja sta dva, in sicer v Kočevski Reki. Tam je precej nova cerkev, vitraž je velik 4,5 x 9 metrov.

Priložnostno se izražate tudi v drugih likovnih medijih, kot so mozaik, slikanje na platno, kiparstvo, rezbarjenje ipd.

V tem času izdelujem lesene križane, sicer ne po naročilu. To delam ljubiteljsko. Naredil sem Kristusa za Božji grob v Godoviču, v Patagoniji sem izdelal vitraže za kapelo in tudi veliko razpelo. Slikam tudi na platno, a za vse ni časa.

V Družini sem bral, da je bil pred letošnjo Veliko nočjo na Vrhniki na ogled vaš križev pot in da ste na isto temo napisali tudi sonetni venec. Ste torej tudi besedni ustvarjalec?

Samo v tem primeru. Bral sem Prešernov Sonetni venec in razmišljal, ali bi ga lahko ilustriral, pa nisem našel načina. Nato sem bral Balantiča, a tudi njegov se mi je zdel preveč liričen, da bi ga lahko poslikal. Začel sem iskati sonetni venec za 14 postaj križevega pota, pa ga nisem našel, nihče mi ni znal povedati, ali sploh obstaja. Tako mi je prišla ideja, da bi ga spisal sam. Študiral sem, kako pesnik oblikuje sonetni venec. Poskusim sem sestaviti magistrale, bilo je zahtevno, saj sem tako postavil pogoje za rime v ostalih verzih. Vsaka vrstica je morala povzeti vsebino posamezne postaje; povedati 14 vsebin v eni pesmi ni zelo enostavno … Ko sem sestavil magistrale, sem se mukotrpno lotil enega soneta za drugim. Zadnji je zapleten, saj se moraš z zadnjo vrstico vrniti na začetek. In vendar sem prišel do konca in križev pot razstavil na Vrhniki. Za velikonočni čas ga bom imel v Dolu pri Ljubljani, kjer je bil doma moj oče.

Razstavljate pogosto?

Ne. Pred razstavo na Vrhniki sem imel eno v Šentvidu, a ni bila samostojna. Težko je zbrati material za razstavo, razen če imam kaj tik pred oddajo naročenega dela. Sploh pa ni enostavno osvetliti razstavljenih del. Križev pot sem postavil v okvirje, ki se obesijo na steno in imajo notranjo razsvetljavo.

Preidimo k drugemu poglavju. Znani ste tudi po tem, da ste na zimskih olimpijskih igrah – še zelo mladi – dvakrat zastopali argentinsko reprezentanco v teku na smučeh: leta 1976, šele 19-leten, v Innsbrucku v Avstriji, leta 1980 pa v kraju Lake Placid, New York, ZDA. Olimpioniki so bili tudi vaš oče in dva brata. Kaj vam je pomenilo športno udejstvovanje? Do kdaj ste se s športom aktivno ukvarjali?

V tistih letih je bil zame šport na prvem mestu. Moj oče je bil smučarski tekač že pred vojno, z njo je bilo vsega konec. Leta 1948 je odšel v Argentino. Najprej je delal na gradbišču novega letališča v Buenos Airesu; komaj je mogel, je z drugimi navušenci zahajal v gore in na sneg. Šli so v Bariloche. Tam je nekaj tega športa že bilo, a malo. Prav on je veliko pripomogel, da se je tek na smučeh zelo razvil. Postal je argentinski državni prvak; ko je bil star 40 let, je kot prvi predstavnik Argentine v nordijskih panogah nastopil na olimpijskih igrah v Squaw Valleyju. Nato je upravljal smučarsko kočo in klub. Kot otroci – bilo nas je pet – smo v zimskih mesecih živeli v tem središču. Trije bratje smo začeli s tekom na smučeh. Šli smo na zimske olimpijske igre v Avstrijo in Lake Placid. V Sarajevo nisem šel, ker sem si teden pred izbirnimi tekmami poškodoval gleženj, zato sem izpadel. Nato sem se poročil. Še sem smučal in tekmoval. Ko pa sem se preselil v Slovenijo, sem nehal. Še sem tekel in kolesaril, smučal pa ne. V Slovenijo smo prišli s petimi otroki, šesta se je rodila tu, bili so še majhni … Pet je bilo Argentinčkov, šesta pa pravi, da je ona pač edina Slovenka.

Vaš oče, France Jerman, je bil v Argentini legenda teka na smučeh, od leta 1950 do 1969 je vsako leto osvojil naslov državnega prvaka. Bil je tudi trener argentinske državne reprezentance, argentinske vojske in andističnega kluba.

V Argentini je bilo smučanje v bistvu samo v Barilochah. On je to razširil bolj na jug. Šel je v Ognjeno zemljo pogledat, kaj bi lahko naredili tam. Bil je dober organizator. Andinistični klub na Ognjeni zemlji je po njem poimenoval smučarsko progo.

Kakšne spomine imate na otroštvo v Argentini?

Kot sem že povedal, smo pozimi nekaj let živeli v smučarskem središču, med poletno sezono pa je oče imel – in naša družino jo ima še danes – gostilno v hribih, pod najvišjim vrhom v okolici, ki je visok 3.500 m in kjer je kar enajst ledenikov. Od konca šolskega pouka dalje smo celo poletje živeli v tistem kraju. Bil je poseben kraj, kjer smo delali izključno s turisti, toda samo med 12. in 17. uro. Dopoldne ni bilo nikogar, saj je ta kraj bil končna točka 100 km dolge makadamske ceste iz Bariloch. Prvi gostje so prispeli šele okrog poldne, nato je bilo pet ur “norišnice”, saj je včasih prihajalo tudi po 20 ali 30 avtobusov … In vsi ljudje so kaj hoteli, vsaj pijačo, pa tudi kosilo. Po 17. uri je bilo veliko pospravljanja, nato pa mir. Otroci smo živeli, kot bi živeli na koncu sveta. Najbližje naselje, pet hiš, je bilo oddaljeno 8 km. Ko smo bili zelo majhni, smo torej živeli štiri mesece tam, nekaj mesecev pa v smučarskem središču. Šolo smo imeli od marca do decembra. Obiskovali smo šolo, kjer je bil dopoldanski program tak, kakršen je bil v argentinskih šolah; popoldne pa vse v angleščini. V tisti šoli je moja mama ustanovila otroški zbor, ki je kasneje postal občinski; vodila ga je več kot 20 let.

Otroci smo torej hodili v šolo in peli v zboru, ob sobotah smo imeli slovensko šolo. V mojih časih je bilo tam malo otrok, pet ali šest, kasneje jih je bilo več. Spomnim se, da smo imeli miklavževanje in meseca junija kakšne spominske prireditve. V Barilochah nas je tedaj bilo malo, večja skupnost je bila v Buenos Airesu.

Vaša mati, gospa Lučka Kralj Jerman, je po rodu Goričanka, znana kot glasbena pedagoginja in dirigentka. Mnogi pripadniki moje generacije se še dobro spominjamo veličastnega koncerta zbora Niños y Jóvenes Cantores de Bariloche, ki ga je ustanovila in dolgo vodila ona, v goriškem avditoriju pred več kot 40 leti …

Junija letos je praznovala 90 let, še vedno sede v avto in se pelje k maši ali v trgovino. Poročila se je zelo mlada, oče je bil 14 let starejši. V narodnem parku pod vrhom mogočnega Tronadorja sta odprla kočo. Oče je namreč našel to točko, kamor so radi prihajali ljudje; tam sta tedaj bili samo dve leseni stranišči. Šel je na upravo in prosil za dovoljenje, da bi postavil neko gostinsko strukturo. Še vedno imamo družinski člani to “začasno dovoljenje”. Kočo vodi hčerka mojega brata. Starši so tja prišli s šotorom. V začetku so nudili kakšno malenkost na pultu v naravi; s tem, kar so zaslužili, je oče kupoval material, da bi zgradil leseno ogrodje gostišča.

Mama je torej kot begunka in migrantka prišla tja še zelo mlada, srednjo šolo je opravila z odliko, bila je najboljša. Opravila je tečaj flavte, ki jo je tudi poučevala doma, dolga leta je vodila skupino flavtistov, nato je ustanovila pevski zbor. Ogromno je študirala doma, veliko si je dopisovala, vedno je bila zelo komunikativna. Izredno se je razvila iz pogojev, ki so bili v začetku res skromni.

Vaš dedek, ki je sicer umrl še pred vašim rojstvom, pa je bil dr. Janko Kralj (1898–1944), znamenita primorska osebnost, ki je tudi na Goriškem kot politik, publicist in urednik še v času fašizma veliko naredil zlasti za katoliško sredino slovenske narodne skupnosti. Njegovo družino sta zaznamovala tako fašistično preganjanje kot revolucionarno nasilje med drugo vojno … Kaj vam pomeni njegov lik?

Poznam ga po mami. O njem je veliko pripovedovala, sicer pa ne podrobno. Ko je o njem napisala knjigo, se je v to delo zalo poglobila, našla je veliko podatkov. Zame je Janko Kralj oseba, ki je nisem poznal, mislim pa, da je premalo cenjena in v Sloveniji na splošno ni poznana.

Kot je zapisala mama v svoji knjigi, je revolucionar Zdenko Zavadlav imel nalogo, da očeta likvidira, a tega ni izpeljal. Z mamo je celo navezal stik in ji vse povedal. Bil je eden redkih, ki je priznal, kar je storil. To je bila sprava … Takih primerov je malo.

Leta 1991 ste se z družino preselili v Slovenijo. Še vedno čutite, da imate dve domovini?

V Slovenijo se nisem vrnil, ampak sem prišel … Vrnil sem se h koreninam. Rojstni kraj je zame Argentina. Težko imam Godovič za svojega kot Bariloche, tega ni mogoče spremeniti z voljo.

Leta 1990 sem poslal v Slovenijo predlogo za okno v cerkvi, za katero so me prosili. Okno je nato izdelal neki slovenski mojster. Naslednje leto mi je pisal župnik Janez Rihar, ki je zidal cerkev v Mostah, ali bi prišel izdelat dva vitraža za kapelo. Leta 1990 sem zato prišel v Slovenijo. Nekaj smo se zmenili, risbe sem pripravil, v Mostah sem bil poldrugi mesec in izdelal dva vitraža. Ko sem odhajal, mi je župnik Lojze Snoj rekel, da je v cerkvi še enajst oken … Takrat sem odločil, da poskusimo priti v Slovenijo. Otroci so bili še majhni. Naslednje leto smo prišli. Pravzaprav smo imeli listke že prej, nato pa je prišlo do vojne, domači in prijatelji so nas svarili, naj ne gremo. V Slovenijo smo vseeno prišli, in sicer na veliki šmaren, avgusta 1991. Najprej smo najeli hišo v Sori; takrat je bilo težko najti hišo, saj ni bilo nepremičninskega trga, kakršen je danes. Po poznanstvih smo prišli do stare hiše, kjer smo bivali dve leti in kjer sem imel majhno delavnico. Ni bilo lahko začeti delati. Material sem prva leta hodil kupovat v Italijo, zadnje čase hodim po steklo na Poljsko: je trikrat ceneje kot nemško, angleško ali francosko, pa prav tako dobro. Starejši sin je začel prvi razred v Argentini, kjer se pouk začenja meseca marca; ob prihodu v Slovenijo je šel takoj spet v razred. Rekli smo: “Poskusimo dve leti, da vidimo, kako se bo izteklo.” Potem ko sem izdelal vsa okna za Moste, smo se preselili v Pirniče, kjer smo živeli še dve leti. Naročila so prihajala, otroci so se že nekako vživeli, čeprav smo menjali šole. Nato nam je uspelo prodati tamkajšnjo hiško, s tistim denarjem smo kupili hišo v Godoviču; bliže Ljubljani nam ni uspelo. Tako smo pristali tu. Hiša ni bila končana, je bila pa vseljiva. Ko sem iskal, je bil tu župnik Vinko Kobal, ki nas je bil vesel. Za nas je bilo pomembno tudi to, da je bila v bližnji Idriji gimnazija. Nedaleč od našega doma pa je bajerček, kjer se je možno kopati; ko so nam pokazali še tisto, smo si rekli: “Dobro!”

Otroci so medtem zrasli, trije so poročeni, pa tudi nekaj vnukov je že. Polovico življenja sem torej preživel v Argentini, drugo polovico pa v Sloveniji.