Nevarna prekoračitev rdeče linije
Zaradi vse širšega konflikta na Bližnjem vzhodu in iranskega napada na Izrael se ob obletnici začetka vojne v Gazi analitiki ponovno sprašujejo o nevarnosti jedrske eskalacije. Tudi stopnja razvoja iranskega jedrskega programa je aktualna tema mednarodnih odnosov. Iran je podpisnik pogodbe o neširjenju jedrskega orožja iz leta 1968, nihče pa ne more zagotovo trditi, da je njegov jedrski program namenjen zgolj miroljubnim namenom. Znano je, da je v državi več jedrskih objektov, v katerih izvajajo raziskave ali proizvajajo obogateni uran, težko pa je oceniti, ali ima država res atomsko bombo ali ne (ameriški državni sekretar Blinken je že julija dejal, da bi Iran potreboval le dva tedna za proizvodnjo cepljivega materiala, potrebnega za jedrsko bombo). Iranski jedrski program predstavlja sodobni varnostni problem, trenutno pa analitike še najbolj skrbijo ostri izraelski povračilni ukrepi, ki bi lahko bili usmerjeni proti teheranskim jedrskim objektom.
Do iranskega napada na Izrael je prišlo po že tako pretresljivem zaostrovanju vojne po enem letu od napada, ki ga je palestinsko islamistično gibanje Hamas izvedlo na južni Izrael 7. oktobra 2023, in po zastrašujočem širjenju spora čez različne meje. V Libanonu in Gazi so mnogi proslavljali napad Irana, če bo Izrael usmeril strel v iranske jedrske objekte, pa bo šlo za nevarno prekoračitev rdeče linije, ki bo z lahkoto vodila naravnost v tretjo svetovno vojno.
Netanjahujev kabinet je glasoval o širitvi izraelskih vojnih ciljev in Izrael je odprl libanonsko fronto na podlagi paradoksalne predpostavke, da “stopnjevanje vodi k deeskalaciji”. Gre za nevarno teorijo, ki predpostavlja, da se nasprotnik po hudem udarcu ne bo več odzval. Izrael torej še naprej stopnjuje konflikt z grožnjami in konkretnimi vojaškimi ukrepi, da bi nasprotno stran prisilil k predaji. V takem načrtu pa lahko marsikaj spodleti.
Zamisel o stopnjevanju nasilja, dokler se nasprotnik ne vda, in vloga jedrskega orožja v tem procesu je del strateških razprav v ZDA in Rusiji že od obdobja hladne vojne. Gre za pripravljenost na izvedbo t. i. “omejenega” jedrskega napada. Omejitev bi bila v tem, da bi se država, ki ima jedrsko orožje in bi lahko z njim odgovorila na jedrski napad, odločila, da tega ne stori, se raje umakne in s tem prepreči izbruh jedrske vojne v širšem obsegu. Napadajoča država dejansko prenese odgovornost za stopnjevanje spora na nasprotnika.
Na Bližnjem vzhodu je težko predvideti odločitve ene ali druge strani ter seveda tudi posledice teh odločitev. Veliko je neznank, spremenljivk, nemogoče je za nasprotnike ohraniti nadzor nad vsemi vidiki konflikta, zato je sedanje stanje na svetovnem političnem parketu še toliko bolj zaskrbljujoče.
Človeštvu grozi širitev vojne. V neusmiljeni oboroževalni tekmi je nevarnost, da bo prišlo do jedrskih napadov, konkretna, saj uporaba te vrste orožja kot “odvračalnega sredstva” ni več le teoretična. Edini način za preprečitev te možnosti bi bila le popolna odprava jedrskega orožja. Edina možnost, da bi na Bližnjem vzhodu prišlo do rešitve konfliktov, je dogovor med Izraelom in Palestino, ki bi omogočil ustanovitev dveh suverenih in neodvisnih držav. V tem trenutku so to le pobožne želje, saj so se v enem letu po brutalnem napadu Hamasa na Izrael posledice tega dejanja pomnožile in prizadele prebivalstvo na širšem območju. Sovraštvo, ki še naprej narašča, povzroča nove in vse bolj dramatične izbruhe nasilja.
Netanjahu še vedno trdi, da bomo do miru lahko prišli le z vojno. Mir tako ostaja nedosegljiv ideal, ki je globoko zakopan pod razvalinami stavb in kupi trupel, nasilje pa še naprej cefra življenja nedolžnih žrtev.
