Odšel je markanten primorski duhovnik

In memoriam / Msgr. Gašper Rudolf

Dva dni, preden bi dopolnil častitljivih 94 let, je umrl msgr. Gašper Rudolf, letošnji železomašnik, pokončen primorski duhovnik, markantna osebnost, prvi in dolgoletni župnik v Novi Gorici, nenazadnje zaslužen za izgradnjo novogoriške cerkve Kristusa Odrešenika. Vse življenje je bil zvest Bogu in svojemu poklicu, v svojih stališčih ni bil nikdar mlačen, prej zahteven in tudi oster, strog do sebe in drugih, vselej pa velik garač in pronicljiv mislec.

Rodil se je 29. julija 1930 v Lomeh pri Črnem Vrhu nad Idrijo v narodnozavedni in premožni kmečki družini. Njegov oče Karel je po smrti dveh bratov v prvi svetovni vojni prevzel kmetijo in se poročil z Marijo Zajc. V zakonu se jima je rodilo osem otrok. Karel je bil zaveden Slovenec, veliko je bral, tudi strokovno literaturo s področja agronomije. Preganjan je bil že pod italijansko oblastjo; ko so partizani leta 1944 napadli Črni Vrh, je kot begunec z družino zapustil domačijo.

Kot je pred nekaj meseci poročala Domovina, je Gašper že zelo zgodaj kazal zanimanje za “cerkvene zadeve”. Bil je zvedav, bistroumen in tudi nagajiv; če se kdo ni vedel primerno, ga je tudi podučil. Učiteljica v vaški italijanski šoli je kmalu opazila njegovo bistrost, imela ga je rada in očetu je večkrat prigovarjala, naj ga pošlje šolat. Fantiču je obzorja širil tudi domači župnik Ivan Kobal. Pri enajstih letih je šel v pripravljalnico v Gorico, kjer je živel pri teti. Šolal se je v goriškem malem semenišču, ki je tedaj zaradi vojne gostovalo v kraju Castellerio pri Vidmu, od koder je v kleriški obleki prihajal domov za praznike in med počitnicami. V nemirnih časih med drugo vojno mu je nekako uspelo nadaljevati šolanje v Škofovih zavodih v Ljubljani, kjer je opravil četrti letnik. Po vojni je ob obilici težav zaradi še nejasne državne meje obiskoval malo semenišče in škofijsko klasično gimnazijo v Gorici (1945–1947). Do konca gimnazije je nato zasebno opravljal izpite na ljubljanski klasični gimnaziji. Po maturi se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Če je pod Italijo kot slovenski dijak doživljal fašistično raznarodovanje, se je komunistični pritisk kazal drugače. Kot bogoslovca so ga decembra 1951 za tri mesece zaprli v preiskovalni zapor. Na zasliševanjih so ga skušali prestrašiti, da bi kompromitiral druge, sodeloval z Udbo in prekinil študij, ponujali so mu celo možnost za diplomatsko službo v Beogradu. Vendar je g. Gašper prestal vse skupaj, zato pa se je oviranje študija nadaljevalo. Kljub vsemu se je vrnil na fakulteto in zavzeto študiral, vmes je moral za slabo leto v jugoslovansko vojsko, kjer je okusil tudi lakoto.

Mašniško posvečenje mu je 25. aprila 1954, torej pred 70 leti, predčasno podelil škof dr. Anton Vovk v kapeli na ljubljanski škofiji ob prisotnosti staršev in starejših sester. Novomašnik si je za geslo izbral besede iz psalma 116: “Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil sam ali dobri ljudje?” Dne 9. maja 1954 je pel novo mašo v domačem kraju. Njegova prva kaplanska služba je bila v Tolminu, kjer ga je zaznamoval župnik Anton Štrancar, ki mu je bil zgled delavnega dušnega pastirja. Leta 1956 je bil imenovan za župnika na Vojskem nad Idrijo, kjer je deloval do leta 1964. Vmes je dve leti soupravljal tudi Gorenjo Trebušo. V tem času ga je oblast skrbno “spremljala”. Leta 1964 je prišel v Miren pri Gorici, kjer je kot skrben duhovnik in dober pridigar kmalu navdušil mladino. Tam ga je doletel koncil, ko je bilo treba v Cerkvi marsikaj na novo definirati; tako se je tudi razvilo njegovo delo s prenovo kateheze in z mladimi. Leta 1976 je postal prvi župnik novogoriške župnije Kristusa Odrešenika. V težkih časih mu je s sodelavci in široko podporo ljudi uspelo izpeljati načrt o gradnji nove cerkve, ki je bila posvečena decembra 1982. Gradnja mu je vzela veliko moči, poleg tega je bilo treba poskrbeti za živo Cerkev, kar v meščanskem okolju Nove Gorice ni bilo lahko. Kot župnik v Novi Gorici je ostal do leta 2009 oz. 2010, pozneje je v župniji deloval kot duhovni pomočnik. Leta 2013 je bil kot upokojeni duhovnik imenovan za duhovnega pomočnika v Medani v Goriških brdih.

Leta 1990 je zasnoval in potem vodil triletno Šolo verskega poglabljanja za odrasle. Leta 1991 je pristopil k ustanavljanju slovenske Karitas. Opravljal je različne odgovorne funkcije na škofijski ravni in v Cerkvi na Slovenskem. Dejaven je bil tudi pri slovensko-italijanskem združenju Concordia et pax. Leta 2010 je pri založbi Družina izdal knjigo Sidra Božje besede, kjer so zbrani njegovi mašni nagovori. Ljudi je namreč znal nagovarjati z evangeljsko preprostostjo ter prepletati biblijsko ozadje in aktualne razmisleke. Poznan je bil kot prodoren krščanski mislec in kritična duša, kot eden najbolj prepoznanih primorskih duhovnikov. Črpal je iz slovenske in italijanske kulture; učil se je ob osebnih preizkušnjah in velikih osebnostih, zlasti klenih primorskih duhovnikih, katerih verni naslednik je postal in ostal tudi v govorjeni besedi. Za številne pastoralne zasluge ga je Cerkev leta 1999 odlikovala s častnim naslovom monsinjor.

Pogreb g. Rudolfa bo v četrtek, 1. avgusta, ob 16. uri na Sveti Gori, kjer bo od 10.00 dalje ležal v baziliki.