Kristjani imamo še pomembno in aktualno vlogo

POGOVOR  Msgr. Henrik Trevisi, tržaški škof

Člana tržaške redakcije in odgovornega urednika našega tednika je v decembru v prostorih tržaške škofije sprejel škof msgr. Henrik Trevisi. V sproščenem in prijetnem pogovoru smo se z zelo naklonjenim škofom pogovorili o Trstu, multikulturnosti, krščanstvu in aktualnih družbenih temah. Vsem našim bralcem pa je z božično mislijo zaželel miren in vesel Božič.

Jurij Paljk mu je na kratko obrazložil našo stvarnost in predstavil tednik, ki je tudi edini slovenski član zveze FISC. Škof je že v uvodu pokazal, da je marsikaj izvedel o naši narodni skupnosti in da jo pozorno spremlja. “Žal jezik ostaja ovira,” je povedal Trevisi, ki je priznal, da se je težko poglobiti v drug in popolnoma drugačen jezik ob številnih obveznostih, ki jih prinaša vloga škofa, toda obljubil je, da se bo potrudil. “Srce pa gre čez zidove, ograje in ovire in rad mislim, da je naša Cerkev sestavljena iz več bogatih, različnih stvarnosti, ki pa sestavljajo skupen cvetlični vrt.”

Prav glede tega, kako doživljate dejstvo, da je vedno manj ljudi pri maši? Kaj lahko kot kristjani storimo, da se spet približamo ljudem?

Božje kraljestvo je med nami, tega ne smemo pozabiti. Poklicani smo, da pričamo o evangeliju in moči, ki ga le-ta ima. To, da smo v manjši ali okrnjeni postavi, nas ne sme potreti. Jezusa so enkrat obkrožale množice, drugič je govoril le redkim in jim povedal, da so kot kvas za testo. Ni mi všeč potrta in žalostna Cerkev, ki popisuje, koliko ljudi kaj dela ali ne. Rad sem blizu tistim odnosom, za katere čutim, da mi pripadajo, v katerih čutim bratsko bližino, da skupaj ustvarjamo širšo skupnost in ji pripadamo. To velja tudi za tiste, ki ne hodijo k maši. Z njimi se čutim povezanega, ko vidim, da tudi oni skrbijo za višje poslanstvo, in sicer se trudijo in pomagajo tistim, ki so v stiski. Počutim se tudi njihov brat in skušam narediti nekaj dobrega za našo skupnost, pa čeprav v njej vsi vedno ne razumejo oblik in prijemov, ki jih uporabljamo in so del naše zgodovine. To je včasih zelo lepa, včasih pa tudi naporna dediščina.

Torej, ohraniti je treba dialog in zato, ko omenjam skupnost, ne mislim le na tiste, ki hodijo redno k maši. Seveda, rad bi videl, da bi ljudje k bogoslužju prihajali v velikem številu in skupaj delili skrivnosti evharistične daritve. Mislim, da ni lepšega, kot se srečevati in praznovati Božjo ljubezen ter se napojiti s potrebno energijo, ker življenje je naporno. Prepričan pa sem, da se moramo kot Cerkev danes spet približati ljudem ter jim konkretno pomagati in poskušati razumeti njihove življenjske rane. Nasilje, ekonomska kriza, samota, nezadovoljstvo itd. To žalosti ljudi in postaja bolezen. Zato mislim, da kot kristjani ne smemo le pridigati o nauku, ampak smo poklicani, da hodimo ob ljudeh in postajamo res tisti kvas, o katerem je govoril Jezus, in tako gojimo solidarnost, pridobivamo prijateljstva in spoznavamo poti, na katerih ponovno odkrivamo sebe kot brate, sinove istega Boga. Če pa bomo samo sodili, da nekdo ne hodi k maši, da se nekdo ne obnaša ali dela pravilno, ne bomo dosegli ničesar. Pogled je pomemben. Če gledam na ljudi, družbo in skupnost z očmi Boga, bom mogoče opazil pšenico, ki je vzklila, morda komajda, in spoznal, da okoli nas ni le puščava.

Kako ste doživeli te prve mesece v Trstu? Vas je mesto lepo sprejelo? V mestu v zalivu je izrazita večkulturnost, pojem, ki ste ga prav gotovo že poznali, a mogoče ne v taki meri …

Večkulturnost po Italiji je nedavni pojav, bolj povezan z migracijami. V Trstu in na območju FJK pa je večkulturnost ukoreninjena, saj je bila ta dežela od nekdaj dežela sožitja, srečevanja različnih kultur in tudi sporov. Vsi smo namreč bratje, in kot se dogaja med brati, tudi v skupnosti lahko pride do nesporazumov. Trst je tudi mesto različnih verstev, kot npr. judov in pravoslavcev. To multikulturnost sem želel takoj spoznati in vsi so me zelo dobro sprejeli. Skupaj smo tudi delili zelo pomenljiv trenutek na pomolu San Carlo, ko smo v tišini molili za mir na svetu. Zato moram povedati, da sem takoj čutil toplino tržaške skupnosti, in čeprav vem, da sem kot škof še neizkušen, si močno želim stopiti na našo skupno pot. 

To smo zaznali takoj in nam je bilo zelo všeč. Bili ste tudi prvi škof, ki je obiskal spomenik bazoviških junakov …

To bi rad poudaril. Vsi mi pravijo, da sem bil prvi v Bazovici, prvi na srečanju z muslimansko skupnostjo, prvi v silosu, kjer so begunci. Tega sploh nisem vedel in nisem počel, da bi bil v nečem prvi. To sem naredil, ker sem pač tak, ker sem tako čutil, ker sem bil vabljen ter ker dobro vem in spoštujem, da ima vsakdo močan čut do svoje zgodovine in identitete. To je velika vrednota in zato je treba spoštovati in upoštevati zgodovino vsakogar. Občasno mi očitajo, da je bila navada narediti to, obiskati ta kraj in ne onega drugega itd. Zavedam se pomena ohranjanja tradicij, sem pa tudi prepričan, da tradicija in zgodovina ne smeta biti zaprta kletka, ampak zemlja z močnimi koreninami, iz katere rastejo nove veje proti nebu. Tudi Cerkev je pomemben del naše zgodovine in tradicije, a to še ne pomeni, da lahko z vejami seže v kraje, ki jih prej še ni dosegla. Tako je delal tudi Jezus, ki je na začetku živel v družinskem okolju, bil je mizar in nekoliko skrit v svoji delavnici in manjši stvarnosti. Nato se je odločil, da bo razširil obzorja, veliko je prehodil in se tudi odmaknil od nekaterih ustaljenih poti. Pogovarjal se je z ženskami, vstopal je v hiše in se pogovarjal s tistimi, ki so ga nezaupljivo gledali. Po njem se moramo zgledovati. Tako bi lahko rekli, da se v tem novem okolju gibljem, opazujem osebe in navade s kompasom, ki je seveda evangelij. Mislim, da sta dialog in sodelovanje pri raznih pobudah možna prav z vsemi. Vsi si namreč želimo zdravo in srečno tržaško skupnost.

Omenili ste stiske ljudi. Katere stiske imajo mladi?

Živimo v zelo globaliziranem svetu. Mislim, da smo vsi pred velikimi antropološkimi in kulturnimi izzivi. Pri mladih opažam podobne napore in pričakovanja, za katera pa niso krivi sami. Jaz jih rad branim. V svetu prevladujejo individualnost in osebni interesi. Uspeh je individualen in samospoštovanje izhaja iz njega. Vse to ni zdravo. Visoka pričakovanja in tako merjenje uspeha v družbi privedejo tudi do zelo težkega sprejemanja tako porazov kot uspehov in zadoščenj. To lahko pripelje do napačnega mišljenja, da v družbi veljam toliko, kot meri moj individualni uspeh. To je krivda današnje individualistične kulture, v kateri stalno tekmujemo in veljamo, le če smo uspešni in nam nihče ne pomaga. Tako gojimo mladino, ki težko izbira prihodnost in se težko sooča s čustvi, ko se njihova pričakovanja ne uresničijo. Taka družba jih ne spremlja ustrezno na življenjski poti.

Lahko Cerkev pomaga pri tem poslanstvu oz. pri preseganju te individualistične kulture?

Mislim, da ja. Mislim, da si lahko ponovno izborimo tisto možnost izbire in ne postanemo odvisni oz. ne pustimo, da prevlada stalna tekma individualistične družbe, ampak delo za nekaj skupnega. Ker se osredotočamo na individualne uspehe, pozabimo na pomembne vidike, ki nam jih prinašata dobrodelnost in prostovoljno delo. Porabiti nekaj energije in prostega časa v dejavnostih, ki niso namenjene samo sebi, ampak pripomorejo k neki manjši ali večji skupnosti in skupnemu cilju. Mislim, da lahko vsi še naprej sejemo v to smer. Za mlade si bom prizadeval, da jim pomagam pogledati tudi malo ven iz sebe, tako da bodo lahko dobili nove priložnosti, ki jih bodo mogoče na novo ali dodatno razveselile.

Kaj pa starejši?

Podobno. Vsi skupaj smo poklicani, da ponovno sestavimo mrežo solidarnosti, soodvisnosti in vzajemnosti. Na starejše ne smemo gledati le kot na osebe, ki rabijo pomoč in asistenco. Res je, da so nekateri zaradi fizičnih težav omejeni, a danes imamo številne možnosti in nove oblike za medosebne stike, kot npr. družbe in medsebojno podporo. Starejši lahko postanejo “posvojeni nonoti”. V službo se ljudje danes vozijo daleč, prav tako delata pretežno oba starša. Vsi tudi nimajo več starih staršev in se zato znajdejo v stiski. Tako lahko npr. starejši sosed, ki je mogoče nekoliko osamljen in se čuti nekoristnega za družbo, dobi novega zagona in motivacije. Zato bi starejšim rad povedal, naj se ne čutijo nekoristne in naj se ne vdajo, ker prejemajo kakšno državno ali socialno pomoč. Skušajte biti aktivni in poiščite, kje bi bila potrebna vaša pomoč! Vsakdo lahko odigra pomembno vlogo v naši družbi. Prej sem govoril o individualistični družbi, o denarju in uspehih. Če se posvečamo samo značilnostim individualistične družbe, se bomo srečali z depresijo, nezaupanjem in konfliktnostjo, kar ustvarja samoto. V tem kontekstu bi spomnil mlajše, da lahko gredo kakšen dan manj na smučanje (ker smo ravno v zimskem obdobju) in raje posvetijo nekaj časa obiskom starejših družinskih članov in prijateljev, ki bodo v prazničnem času še toliko bolj veseli obiska in družbe. To so empatična dejanja in odnosi, ki polnijo srca. Ne pozabite!

Vse to, kar ste povedali, nam je že v velik razmislek za prihajajoče praznike. Imate še kakšno božično misel za naše bralce?

Leta, stoletja tečejo in kljub vsem pričakovanjem lahko rečemo, da ekonomija in politika ne moreta zadovoljiti vseh človekovih potreb. V Jezusovem času ni bilo časa ne prostora za družinico v stiski. Ni bilo funkcionarjev, ki bi razumeli stisko te družine. Pomoč so ponudili pastirci in sveti trije kralji. Tako je tudi danes. Kljub vsem ustanovam in dosežkom na področju tehnike in medicine vedno ostaja še nekaj, kar lahko zapolnimo samo s srcem oz. dobrodelnimi dejanji. Kdor čuti in zazna stisko, potrebo bližnjega, lahko odigra ključno vlogo, kot so jo pastirci. Kristjani imamo zato veliko in aktualno nalogo, ki še zdaleč ni za arhiv. Te besede zato dajem v razmislek bralcem Novega glasa in jim želim blagoslovljen Božič in vesele praznike.