Tatjana Rojc v svoji knjigi o našem svetu, o vseh nas
V znani tržaški kavarni Cafe’ San Marco v Trstu je bilo v soboto, 21. oktobra 2017, izjemno dobro obiskano kulturno srečanje, na katerem je znana tržaška univ. prof. Cristina Benussi predstavila romaneskni prvenec naše sodelavke in znane slovenske literarne poznavalke, kritičarke, prof. Tatjane Rojc. Pred časom je namreč pri založbi La nave di Teseo, ki jo vodi Elisabetta Sgarbi s sodelavci, izšla knjiga z naslovom La figlia che vorrei avere, v italijanščini, seveda (Hčerka, ki bi jo želela imeti).
Prav o tej knjigi so spregovorili v tržaški kavarni, kjer se je zbralo veliko tržaških izobražencev in ljubiteljev knjige, tako slovenskih kot, predvsem teh!, italijanskih. Že dolgo nismo bili priča tako odmevni knjižni predstavitvi in tudi ne tako množični udeležbi, saj se je na predstavitvi dobesedno trlo ljudi.
Prof. Cristina Benussi, ki velja za veliko ter odlično poznavalko sodobne književnosti, je že takoj v začetku in brez nepotrebnih ovinkov dejala, da gre pri pisanju Tatjane Rojc v bistvu za njeno avtobiografsko zgodbo, napisano v italijanščini, ki ni njen materin jezik, kar je po njenem mnenju samo dokaz več, da si je avtorica zadala, da se bo, kolikor je možno, oddaljila od same sebe in tako v tretji osebi boljše napisala zgodbo o sami sebi, junakinji Sanji, njeni teti, o njenem možu in seveda o Borisu, izobražencu, v katerem vsi takoj prepoznamo Borisa Pahorja, ki ga Tatjana Rojc že vrsto let proučuje, o njem pa je napisala tudi zajetno knjigo za Cankarjevo založbo in v italijanščini drugo prav za urednico Sgarbijevo. Tatjana Rojc izjemno dobro pozna Borisa Pahorja, sama pa tudi priznava, da je nanjo zelo vplival, kot so nanjo vplivali tudi drugi dejavniki, kot so mesto Trst, kraška gmajna, sredi katere je rojena, burja in pa seveda širno morje, ki ji pomeni življenje in svobodo. Vse to pride do izraza pri njenem pisanju v knjigi La figlia che vorrei avere. Sama Tatjana Rojc je na predstavitvi priznala, da se je za tretjo osebo in junakinjo Sanjo odločila predvsem zato, da bi naredila čim večjo razdaljo med seboj in junakinjo, razdaljo, ki ji pri pisanju uspe narediti, saj nikjer ni ceneno čustvena ali strogo osebna, čeprav nenehno piše, kot vsi pisatelji, o sebi.
Zakaj pa italijanščina?
Preprosto zato, ker je skušala nagovoriti italijanske prijatelje, sosede, someščane, italijanski narod z vsebinami, ki so njej in vsem nam lastne, s slovensko in univerzalno zgodovino, ujetostjo in danostjo tu in zdaj, s Sanjo in njeno zgodbo seveda, a predvsem preko sebe in svojega dolgoletnega spoštljivega, večletnega, strokovnega in prijateljskega spoznavanja Borisa Pahorja.
V Sanjini zgodbi Tatjana Rojc dejansko govori o sebi, a ne samo, prav to je poudarila prof. Cristina Benussi, ki je dejala, da so se ženske včasih sprenevedale in prilagajale, da pa danes rade in nekompromisno pišejo o sebi. Vseeno pa je lik Sanje za Tatjano Rojc dovolj dober filter, da lahko v tretji osebi govori stvari, ki bi jih sicer lahko v prvi osebi, a to ne bi bilo literarno močno.
Če je Sanjo osvojil zrel moški, Italijan Leone, s katerim gre živet ob ljubljeno morje v Barkovlje, pa je le ni osvojil v polnosti, dal ji je sicer gotovost, ne more ji pa dati vsega tistega, kar Sanja najde v Borisu, ki ji daje odgovore na nemir, ki ji osmišlja življenje.
Tatjana Rojc je na predstavitvi poudarila, da so vsi liki dejansko sestavljenka, mozaik iz več življenj različnih oseb, da je združila v en lik več usod, več trpkih in polnih življenj. Mimogrede je tudi priznala, da je veliko časa namenila razmišljanju o smrti; tako je lik Sanjine tete Nore, ki stori samomor, samo simbol za vse tiste predčasne in samovoljne odhode, ki se nas in so se Tatjane Rojc še kako dotaknili. So resnična sol na rano življenja, kot je smrt sestavni del vsakega od nas, istočasno tudi konec življenja, a pred smrtjo je vsakdo sam in vsaka smrt se dotakne tistih, ki jo pobliže doživimo, saj nas postavlja pred večno vprašanje o nesmrtnosti vseh nas.
In za Sanjo, se pravi za Tatjano Rojc, je bilo srečanje z Borisom (Pahorjem) bistveno, ob njem je duhovno zrasla, pomeni ji najprej moškega, do katerega čuti spoštovanje, kasneje ga dobro spozna, prijateljuje z njim in se ob pogovorih z njim tudi sama osvobaja, razmišlja, duhovno raste, tudi v smislu zavedanja pomembnosti in nezamenljivosti slovenskega jezika zanjo in za ves njen svet, ki ga Leone odklanja.
Prof. Cristina Benussi je bistro opozorila avtorico Tatjano Rojc, da bi bilo dobro, če bi se posvetila še bolj odkrivanju slovenskega sveta v Trstu, v mestu, a bralka in bralec njene knjige bosta sama spoznala, zakaj so opisi Krasa in morja toplejši, bolj dodelani: zato ker je tu Tatjana Rojc rojena, zato ker jo morje od malega označuje in osvobaja istočasno.
