Znamenje križa
Velik del zahodne družbe se izogiba križa in trpljenja, ker si želi bolj mirnega življenja, brez problemov in nevšečnosti. Bolečin in težav je že tako dovolj, zakaj bi morali na to še misliti in o tem premišljevati? Vendar je resničnost drugačna. Križ je znamenje sočutja s človeško bolečino, bližina ljubezni, ki ne pozna meja, poudarja psiholog Karl Jung.
Čeprav je za mnoge križ znamenje nemoči in potlačenosti, je tudi sredstvo proti pozabljenju na trpljenje in bolečine. Preveč ljudi želi pozabiti na trpljenje, ki so ga bili deležni, zamaskirati hočejo vse, kar je povezano z bolečino in trpljenjem. K temu prinašajo velik prispevek tudi mediji, ki po eni strani bombardirajo ljudi s 'šok novicami' o tolikih nesrečah in hudobijah, ob tem pa postajajo ljudje vse bolj ravnodušni in apatični. Po drugi strani pa neredki sanjajo o neki rajski družbi, kjer ne bo trpljenja, težav in hudobije. Ti so prepričani, da je treba trpljenje skriti in potolči, skrb zanj pa naj bo prepuščena nekaterim ustanovam in poklicem, med katerimi smo tudi duhovniki. Sicer pa se v jasnosti ne sme govoriti o trpljenju in težavah ljudi. Starši želijo obvarovati otroke pred srečanjem s trpljenjem, zato jim ne povedo, da umira njihov stari oče in jih tudi ne pripeljejo na pogreb. Ljudje, ki so bolni in trpijo, so mnogokrat podobni gobavcem, ki so morali živeti izven naselij, da ne bi koga okužili in Jezus se je sklonil prav k njim.
Križ ne pusti pozabiti trpljenja, božjega in človeškega. V njem se Božja ljubezen sočutno približa vsem, ki trpijo: bolnim, razočaranim, samim, opeharjenim… Luč križa odpravlja tabu trpljenja, ki ga gradi naša civilizacija in spominja na to, da smo minljivi in večni. Križ pomaga razsvetliti najbolj skrite kotičke življenja, upe in bolečine, vse je v njem. V luči križa moremo gledati na naše trpljenje z naklonjenostjo in bližino. Sprejeti moramo, kar pride iz narave in okolja, pa tudi tisto, ki nam ga povzročajo drugi, obenem pa se zavedati grehov, ki jih poslušamo in postavljamo pred Božje usmiljenje. Pomembno je, da ne sme biti potlačeno nobeno trpljenje, ampak odprto za Božjo in človeško bližino, da se v njej pomiri in ozdravi. Po tem se ljudje ne čutijo več izgubljene, odkrijejo, da gleda Bog nanje enako, kot je gledal na svojega edinorojenega Sina. Ljudje, ki iščejo nove smeri in odnose, se ne smejo čutiti več izgubljene in pozabljene, odkrijejo, da jih Bog gleda z naklonjenostjo, kot gleda na svojega edinorojenega Sina na križu. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Primož Krečič
Preberi tudi
Kristjani in družba
