V ruskega medveda ne gre drezati
Rusko federacijo bi lahko primerjali tankerju: interes vseh – ne le samih Rusov – je, da ta ladja mirno in počasi pluje, da ne utrpi večjih poškodb: pa najbrž še ta, da naj druge ladje večje ali manjše tonaže nikakor ne tvegajo čelnega trčenja z njo. Skratka: v ruskega medveda ne gre drezati!
Tako bi lahko povzeli srčiko srečanja ob kavi (ponuja jo podjetje Primo Aroma), ki je bilo v sredo, 4. novembra, v Tržaškem knjižnem središču. Martina Kafol se je pogovarjala z novinarjem Andrejem Stoparjem, vodjo radijskega informativnega programa Radia Slovenija, ki je kot dopisnik slovenske državne televizije preživel v Rusiji osem (“dolgih”) let. Svoje poglede na rusko stvarnost je časnikar med drugim zaupal tudi kolumnam, ki jih je bilo občinstvo deležno na tv dnevniku in na časniku Večer. Izbor teh besedil sestavlja knjigo z naslovom Pax Putina, ki jo je Martina Kafol uporabila za izhodišče pogovora. Ta se je začel z opredeljevanjem izkušnje, s katero se vsak novinar sooča ob prihodu v tako zapleteno in zahtevno okolje, kakršno je rusko. Po začetnem iskanju bivanjskih koordinat, kar največkrat pomeni izvrševanje vseh preštevilnih birokratskih določil, nastopi čas navdušenja za nov svet: tretja faza pa je obdobje apatije, ko se človek dejansko predaja objemu ruskega medveda … Stopar je sicer temeljito razčlenil specifiko svojega dela, zlasti v sklopu slovenske medijske dopisniške stvarnosti, ki je v primerjavi z ostalimi manjša. To pa nikakor ne botruje skromnejši informativni ponudbi, prej obratno, le od časnikarja zahteva nekoliko drugačen pristop k okolju, v katerem deluje: gojiti je treba večji neposreden stik z ljudmi in pridobljene informacije vložiti v predhodno mrežo intelektualnega znanja. Stopar je po izobrazbi zgodovinar in komparativist, kar mu je dalo ustrezna sredstva, da je lahko temeljiteje razbral zapletenost ruske družbe in njene prostrane geografske koordinate ter dušo ruskega naroda in nazadnje spoznal še zvijače nekaterih ruskih manipulativnih medijskih praks (zlasti spletnih). “Danes je sicer na podlagi uradnih komunikejev ruskih institucij informacija jasnejša kot v času Sovjetske zveze, ko so morali novinarji brati med vrsticami …”
Naj naslov Stoparjeve knjige bralca ne zavede: v njej ni govor o samem predsedniku. Putin je namreč personifikacija ruske politike, od tod naslov. In politika, ali bolje državni ustroj in čut do veledržavne tradicije, je v teritorialno tako razširjeni enoti ključnega pomena. Za razliko od ZDA, ki kujejo svojo bit v skladu s pojmom svetovne velesile, so geopolitične dinamike Rusije usmerjene v utrjevanje lastne moči na regionalni podlagi v najširšem pomenu besede. Od tod ruska intervenicija v Gruziji leta 2008 in rizična poteza z aneksijo Krimskega polotoka lani. Kot pa se za Rusijo ‘spodobi’, tudi ta dogodek ne gre opredeliti z neko jasno moralno in etično diskriminanto. Resnica je tudi v tem primeru zapleten mozaik različnih nians, kjer je težko preprosto izbrati eno plat in opustiti drugo. Rusija se je ob razpadu SZ namreč obvezala, da ne bo posegla v teritorialno avtonomijo Ukrajine, če se bo ta država odpovedala jedrskemu orožju; prav tako pa je res, da je večina prebivalstva na Krimu ruskega porekla. Dalje: večina teh ljudi ni avtohtonega porekla, pač pa so potomci ruskih priseljencev, in še bi lahko naštevali. S svojo aneksijsko potezo je Rusija dala vedeti, da se ravnovesje na mednarodni šahovnici ne sme premakniti brez njenega privoljenja. Sami Rusi so po mnenju Stoparja prepričani, da jim je tako ravnanje dovoljeno zaradi ‘veličine’ svoje preteklosti – kar je v vsakršnem pogledu arogantno (Stopar je sicer rabil izraz “neelegantno”).
Putinova Rusija je namreč začela neko jasno notranjo politiko pridobivanja konsenza, ki temelji na spodbujanju konservativnih nacionalnih vrednot. Resnici na ljubo so taka nagnjenja naletela na itak rodovitna tla, saj imajo Rusi v svojem dednem izročilu močno izoblikovano domoljubje in državno tradicijo: “Državo imajo za svojo”, je dejal Stopar. Ta vidik spodbuja dva tipa nacionalne identitete: prva je bolj negativna in se oplaja pri etničnih koreninah, druga pa je manj nevarna in temelji na načelu državotvornosti. Gotovo piramidalna razporeditev moči s Putinom na čelu drži vajeti oblasti trdno v rokah: “Ker politično ozadje nasploh ni nikdar privlačno” in ker sistem deluje po pravilih ‘vzhodne demokracije’, se ti nosilci oblasti, čim se približujemo dnu priramide, nedemokatično vedejo na primer do novinarjev. Center moči ima namreč svoje periferne točke v najrazličnejših geografskih legah države. Tu se krajevni politični mogotci v sozvočju z gospodarskimi dejavniki večkrat diktatorsko vedejo ravno do medijev in njihovih snovalcev, kar pomeni, da so “najbolj ogroženi novinarji v Rusiji tisti, ki delujejo na regionalni ravni”. Dodati je treba, da se ruska družba vede po atavičnih pravilih, po katerih je življenje osebe, “ki ne sodi v tvoj krog, manj pomembno”, kar še danes sproža določene nasilne dinamike. Putin bodisi doma bodisi v tujini velja za osebo, ki mu je dovoljeno razpolagati z avtokratskimi načini vladanja: se pravi, naj Rusom vlada človek s trdo roko!
Stopar pa se ni omejil zgolj na te lastnosti ruske družbe, ampak je razčlenil še neki drug vidik, ki ga morda premalo upoštevamo. “Rusi kulturno razsežnost veliko bolj živijo kot mi Slovenci. Gledališče, glasba in literatura niso zanje golo razvedrilo, temveč dejanska življenjska potreba, ki jo je treba zadovoljevati na vsakodnevni ravni”.
IG
