Sedanji Petrov naslednik išče najprej ljubezen, šele nato teorijo
Večer, ki ga je Društvo slovenskih izobražencev priredilo v ponedeljek, 26. oktobra, je potekal le nekaj dni po koncu sinode, ki jo je Cerkev posvetila družini. V Peterlinovi dvorani je ta dogodek posredno odmeval, saj je bilo osišče debatnega dogodka prvenstveno usmerjeno v razčlenitev osebnosti papeža Frančiška: sinoda oziroma odzivi nanjo ter njen razplet predstavljajo vsekakor barometer razmerja, ki ga po eni strani papež sam zasleduje v prevetritvi cerkvene ustanove, po drugi pa skladnost Cerkve kot take v odnosu do svoje dvatisočletne dediščine. Drugače rečeno: ali Cerkev sledi smernicam, ki jih je sedanji Petrov naslednik začrtal? Posredno so s svojimi razmišljanji na to vprašanje odgovorili filozof p. Edi Kovač, sociolog Igor Škamperle in urednik spletnega portala Časnik. si Aleš Maver. Kot je v svojem uvodu nakazal moderator večera Tomaž Simčič, se papež Frančišek sooča z vsemi tematikami, tudi s takimi, ki se jim morda Cerkev na krajevni ravni oziroma ustanova kot taka raje izogiba (vprašalnik ankete, s katerimi so bili verniki poklicani, da v svojih župnijah prispevajo doprinos k razpravi, ni vseboval nekaterih kočljivih tematik, ki jih je nato papež jasno predstavil). In ravno v tem je tičala srčika debate v Peterlinovi dvorani: ali je papež Frančišek Božji človek ali populist.
Igor Škamperle in predvsem Edi Kovač sta se vsak s svojega gledišča opredelila za prvo opcijo. “Očitajo mu, da izrablja retoriko, ki ne sloni na vsebini. Mislim pa, da je papež Frančišek docela Ignacijev učenec, ki se opredeljuje za misel, ki izhaja iz življenja. Vso Cerkev namreč vrača v prve čase krščanstva, ki je doživljalo svojo najglobljo eksistencialistično razsežnost: se pravi, da se je takrat krščanstvo naslanjalo na življenje”, je dejal Kovač. Šele nato se je po mnenju Edija Kovača krščanski etos kristaliziral in strukturiral v nauku. Papež Frančišek pa je z življenjem prepojil doktrino po zgledu sv. Avguština: najprej iščimo ljubezen, šele nato teorijo. “Frančišek želi Cerkvi vtisniti pečat, ki ga je imela v odbdobju pred logiko. Še več: prepričan je, da razmerje duhovnost-ljubezen-Božje usmiljenje temelji v globoki inteligenci, na močnem intelektualnem naboju”. Se pravi, da sedanji Petrov naslednik želi “do konca izpeljati Božjo dobroto in usmiljenje”. Ta vidik večkrat po pomoti istovetimo s populizmom in demagogijo. Dejstvo pa je, da se papež s tako vnemo postavlja na stran sprevržencev, zapornikov, ločencev. To je praksa ljubezni, iz katere bo nato po sili razmer nastala dogma. Res je, da se v kaosu, ki jo doživlja sedanja družba, nekateri raje opredeljujejo za red in tradicijo. “Cerkev ne sme stremeti po ‘zapovedovanju’, ampak mora najprej prodreti v dušo in srce ljudi”, je dodal Škamperle.
Drugačnega mnenja pa je bil Aleš Maver. “Ali ljudje prisluhnejo besedam papeža zato, ker jih nagovarjajo s tem, kar želijo slišati, ali zato, ker Frančišek oznanja evangelij”, se je vprašal. In še: “Ali je papež nasedel modi lovljenja rekordov in se tako ujel v medijsko konstrukcijo”? S svojim nastopom in pristopom, ki je popularen, se je zaprla možnost razprave o kritični presoji o njegovih odločitvah: “Papeža zato ne smemo kritizirati po istem načelu, na podlagi katerega je bilo mogoče zavzeti odklonilno stališče do njegovega predhodnika Benedikta, češ da je bil nazadnjaški”, je dejal Maver. Glede na tako nekritično diskriminanto, ki jo do papeža ima javnost, kdo je potemtakem v središču krščanskega oznanila, Frančišek ali Jezus Kristus? Aleš Maver je nato svoje razmišljanje razširil na svetovne dinamike. Glede na hude težave in na nasilje, ki ga doživljajo kristjani na Bližnjem vzhodu, je bila reakcija sedanjega Petrovega naslednika preveč hladna. “Molčal je, ko ne bi smel molčati tudi glede ukrajinske krize. Zmotno je mislil, da je mogoče najti modus vivendi z velesilami in njihovimi geopolitičnimi računicami”, je dejal ter dodal, da si je papež obenem s tiho, a neprikrito podporo Assadovemu režimu zavezal roke nad kruto usodo tamkajšnjih krščanskih skupnosti.
V debati je bilo med občinstvom slišati tudi kritiko na račun papeža, češ da v času argentinske diktature ni v dovoljšnji meri pomagal nekaterim duhovnikom in da se po demokratizaciji ni zavzel za lustracijo. Občinstvo se je nato tudi spraševalo, kako bo papež glede na svoja prepričanja vzporedil cerkveno doktrino in postopek interpretacije Svetega pisma, ki jo narekuje tudi sodobno doživljanje verskih resnic. Glede te teme je bil Kovač jasen: “Evangelij je za papeža Frančiška živa beseda, ki ji lahko sledimo tudi danes. Nobena doktrina ti ne more podariti Boga, če ga nimaš že v sebi …” Zanimiv pa je bil pogled Aleša Maverja glede na vprašanje sekularizacije Cerkve. Dejansko je življenjski standard evropskega in zahodnega sveta visok: ta sistem ni zato v sozvočju z apelom (predvsem papeževim), ki opredeljuje pojem o ‘revni Cerkvi’. Kako torej vzporediti ta dva nasprotna si pola? Tudi s tem se bo moral papež soočiti, naj bo sam populist ali Božji človek.
Na začetku večera se je predsednik DSI Sergij Pahor spomnil nedavno preminulega Franceta Bučarja: eden izmed očetov slovenske osamosvojitve je bil v preteklosti tudi predavatelj na Dragi.
IG
